Postni čas se začne s pepelnično sredo

Pred nami je pot, zaznamovana z molitvijo in deljenjem, tišino in postom, na kateri pričakujemo velikonočno veselje.

Postni čas začenjamo s pepelnično sredo in Sveto pismo nam pravi: "Zdaj pa se, Gospodov orakelj, z vsem svojim srcem obrnite k meni s postom, s jokom in z žalovanjem. Popravite svoja srca in ne svojih oblačil; obrnite se k Gospodu, svojemu Bogu, kajti on je usmiljen in milostljiv, počasen v jezi, bogat v usmiljenju; in obžaluje grožnje" Joel 2,12-13.

To so besede, ki jih je prerok izrekel, ko je bil Juda v globoki krizi. Njihova dežela je bila opustošena. Prišla je kuga kobilic in vse opustošila; pojedle so vse, kar je raslo na polju, celo brste vinogradov. Popolnoma so izgubili vse letne pridelke in plodove.

Ob teh nesrečah Joel povabi ljudi, naj razmislijo o svojem načinu življenja v preteklih letih. Ko jim je šlo vse dobro, so pozabili na Boga, niso molili in so pozabili na bližnjega.. Računali so na to, da bo zemlja sama obrodila sadove, in menili, da niso nikomur ničesar dolžni. Bili so zadovoljni s tem, kar so počeli, in se jim ni zdelo potrebno živeti drugače.

Joel predlaga, naj se zaradi krize, v kateri so se znašli, zavedajo, da sami, s hrbtom obrnjenim k Bogu, ne morejo storiti ničesar. Če so imeli mir in hrano, to ni bila njihova zasluga. Vse to je Božji dar, za katerega morajo biti hvaležni.. Zato je treba nujno zahtevati spremembe: se z vsem srcem spreobrnejo z postenjeZ jokom, z žalovanjem, z jokom, z žalovanjem raztrgajte svoja srca: spremenite se!

Ko slišimo tako močne besede preroka, morda lahko pomislimo: Dobro, dobro, naj se prebivalci Judeje spremenijo, toda meni se ni treba spreminjati: povsem zadovoljen sem, kakršen sem!

Že dolgo nisem videl kobilice, vsak dan imam kaj dobrega za jesti in piti, moram si ogledati več filmov, ta teden moram zmagati na več tekmah,... in ne mudi se mi, ker so finali še daleč in se bom resno učil, ko bodo prišli..

Ne vem, kako je z vami, ampak jaz sem vedno preveč len, da bi se resno lotil spreminjanja nečesa v Lent. V resnici to ni posebej naklonjen čas, saj je npr. Božič.

Postni čas, čas za razmislek

Ob poslušanju responzorijskega psalma smo morda razmišljali nekako takole: "V svojem velikem usmiljenju in milosti se me, Gospod, usmili in pozabi moje grehe. Popolnoma me umij vseh mojih grehov in me očisti vseh mojih prestopkov."

In tudi ko smo ponavljali: "Usmiljenje, Gospod, grešili smo", se nam je morda v notranjosti zdelo, da bi rekli: Toda nimam grehov, ... vsekakor pa "malih grehov". Nikomur nisem storil nič slabega, nisem oropal banke, nikogar nisem ubil, v vsakem primeru le "malenkosti" majhnega pomena. Poleg tega nimam nič proti Bogu, nisem ga hotel užaliti, zakaj bi moral reči, da sem grešil, ali prositi za njegovo milost?

Če na stvari gledamo tako, se besede svetega Pavla v drugem branju lahko slišijo kot ponavljajoče se, vendar z višjim tonom, ki pritiska: "Bratje, mi delujemo kot Kristusovi glasniki in zdi se, kot da vas po nas opominja sam Bog. V Kristusovem imenu vas prosimo, da bi se spravili z Bogom."

Ali sem tako pomemben in to, kar počnem, tako pomembno, da so danes vsi proti meni: prerok Joel, David s svojim psalmom in sveti Pavel, ki pritiska?

Resnica je pritrdilna, Za Gospoda sem pomemben. Nihče od nas ni ravnodušen do Boga, nismo le še ena številka med milijoni ljudi na svetu. To sem jaz, to si ti. Nekdo, o katerem razmišljate, ki ga malo pogrešate, s katerim se želite pogovoriti.

Ali niste bili kdaj veseli, ko ste po pouku utrujeni prejeli sporočilo na svoj mobilni telefon od osebe, ki vam je všeč, in vas je vprašala: "Imate kakšne načrte za popoldne?" No, končno nekdo, ki misli name! Na splošno je ena od najbolj prijetnih stvari videti, da obstajajo ljudje, ki nas imajo radi, ki mislijo na nas in nas kličejo, da bi se srečali in se skupaj zabavali.

Postni čas, čas za pogled k Bogu

Ta teden sem med branjem Svetega pisma naletel na nekaj besed o človeški ljubezni, ki so božanske. So refren pesmi iz Pesmi pesmi, ki jo ljubimec poje svoji ljubljeni. Gre takole: "Obrni se, obrni se, Šulamita! Obrnite se, obrnite se, želim vas videti." Količina 7.1.

Pravzaprav se zdi, da nas bolj kot k petju vabijo k plesu: "Obrni se, obrni se, Sulamita! Obrnite se, obrnite se, želim vas videti." V hebrejščini zveni dobro: šubi, šubi šulamit, šubi, šubi... ima celo ritem. Glagol šub pomeni "obrniti se nazaj, obrniti sevendar gre za glagol, ki v hebrejskem Svetem pismu pomeni tudi "...".postanejo".

Te besede pesmi nam pomagajo razumeti, kaj se dogaja danes. Bog, ljubljeni, vsakega od nas vabi k plesu, rekoč: "Obrni se, obrni se, želim te videti".

Povabilo k spreobrnjenju ni graja zahtevnega človeka, ki je jezen zaradi naših dejanj, ampak ljubeč klic, naj se obrnemo in se srečamo z Ljubeznijo iz oči v oči. Nihče nas ne sili, da bi nas grajal. Nekdo, ki nas ljubi, se nas je spomnil in nam poslal sporočilo, da se lahko srečamo in pogovorimo poglobljeno ter odpremo svoja srca.

Postni čas, čas spreobrnjenja

Dobro. Vsekakor pa je "Nimam grehov" Kaj naj postanem?

Obstaja veliko načinov za razloži, kaj je greh.Vendar se mi zdi, da nam tudi Sveto pismo pomaga razjasniti, kaj to je. V hebrejščini "sin"rečeno je jattatAli veste, kaj je v Svetem pismu antonim za besedo, ki izraža pojem "staviti na"? jattat? V angleščini bi lahko rekli, da je nasprotje greha "...".dobro dejanje"ali pa bi kakšen teolog rekel, da "grace". V hebrejščini je antonim za chattat šalom, mir.. To pomeni, da za Sveto pismo ne velja niti ".sin" niti "mir"so popolnoma enake kot pri nas.

V Jobovi knjigi je rečeno, da človek, ki ga Bog povabi k razmisleku in spremembi, bo doživel šalom (Peace) v njegovem šotoru in ko preiščejo njegovo bivališče, ne bo nobenega jattata (ničesar ne bo manjkalo) prim. Jb 5,24.

Bili so nomadi in šotor jim je bil dom. Hiša je v "grehu", če v njej manjka nekaj potrebnega ali če je to, kar v njej je, neurejeno. V "miru" je, ko ga je prijetno videti in biti v njem: vse je dobro postavljeno, čisto in na svojem mestu.

Ko se ozremo vaseMorda sta naše srce in duša podobna naši spalnici ali stanovanju, v katerem živimo: z nepospravljeno posteljo, mizo z nepobrano večerjo, časopisi, ki ležijo na kavču, ali pomivalnim koritom, polnim posode, ki čaka, da jo nekdo pomije. Kako prijetno je za naše srce in dušo, ko pospravimo nered in pospravimo!

Zato nam pri spovedi, ko očistimo jattat v sebi, dajo odvezo in nam rečejo: "pojdi v miru (šalom)"., ste v redu.

Ta teden začenjamo postni časNa pepelnično sredo nas Gospod z ljubeznijo kliče: "Obrnite se, obrnite se, želim vas videti".

Ljubi nas in nas dobro pozna. Ve, da smo včasih malce neprevidni, in nam želi pomagati, da se pospravimo, da bi si lahko povrnili mir, spokojnost in veselje.

Kako lahko kar najbolje izkoristimo te postne dni?

Zato sveti Pavel tako odločno vztraja: "V Kristusovem imenu vas prosimo, da se spravite z Bogom." Zakaj odlašati, zakaj to prelagati na drug dan? Tudi sveti Pavel nas pozna in nas spodbuja.Poglejte, zdaj je čas odrešitve, zdaj je dan odrešitve.

Na pepelnično sredo bomo v vsaki cerkvi zagotovo našli spovednika, ki nam bo v petih minutah pomagal priti nazaj v formo.

In ko je vse v redu, v evangeliju svete maše slišimo, da Jezus sam nam daje nekaj zanimivih napotkov za sprejemanje odločitev, ki nam pomagajo ponovno odkriti veselje do ljubezni do Boga in drugih..

Čas za velikodušnost

Najprej predlaga, da se zavemo, da je veliko ljudi v stiski. okoli nas, blizu in daleč od nas, in ne moremo ostati ravnodušni do tistih, ki trpijo..

V prvem branju smo se spomnili, da je Joel ob krizi s kobilicami v Judeji dejal. je treba iztrgati srce, deliti trpljenje s tistimi, ki trpijo..

Danes živimo v globoki krizi. Na milijone ljudi je brezposelnih. Mnogi trpijo, mi pa z njimi, zaradi pomanjkanja dela in vseh potreb, ki jih to prinaša. Ne moremo prezreti njihovih težav, kot da se nič ne dogaja, niti si zapreti srca. Vedeti morajo, da smo z njimi.

S tistimi, ki vsak dan umirajo zaradi pandemije koronavirusov ali v Sredozemlju bežijo pred vojnim terorjem ali iščejo dostojno življenje zase in za svoje družine v tragediji migracijska kriza. Tudi v drugih delih sveta je vsakdanje življenje še težje kot pri nas, zato nujno potrebujejo pomoč. "Ko daješ miloščino, pravi Jezus, naj tvoja leva roka ne ve, kaj dela tvoja desna, da bo tvoja miloščina ostala skrita, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil." Mt 6,3-4. VelikodušnostTo je dobra prva odločitev za postni čas.

Obstaja tudi druga vrsta "miloščine", ki se ne zdi takšna, ker je zelo diskretna, vendar je zelo potrebna. Danes smo na splošno zelo občutljivi na vidik skrbi in dobrodelnosti v zvezi s fizičnim in materialnim dobrim drugih, vendar skoraj povsem molčimo o duhovni odgovornosti do bratov. V zgodnji Cerkvi ni bilo tako.

Ta učinkovita oblika "miloščine" je bratski popravek: pomagati drug drugemu, da odkrijemo, kaj nam v življenju ne gre dobro ali kaj bi lahko šlo bolje.. Ali nismo kristjani, ki se iz človeškega spoštovanja ali preprostega udobja prilagajamo splošni miselnosti, namesto da bi svoje brate in sestre opozarjali na načine razmišljanja in delovanja, ki so v nasprotju z resnico in ne sledijo poti dobrega?

Tudi če moramo premagati vtis, da se vmešavamo v življenja drugih ljudi, ne smemo pozabiti, da je pomagati drugim velika usluga.. Tudi za nas bo dobro, če si bomo pustili pomagati. "Vedno je potreben pogled, ki ljubi in popravlja, ki ve in prepoznava, ki razloči in odpušča." prim. Lk 22,61tako kot je Bog storil in dela z vsakim od nas.

Čas za molitev

Skupaj z miloščino, molitvijo. "Ti, nam pravi Jezus, ko greš moliti, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in prosi svojega Očeta, ki je v skrivnem prostoru, in tvoj Oče, ki vidi v skrivnem prostoru, ti bo povrnil." Mt 6,6.

Molitev ni zgolj mehanično ponavljanje nekaj besed, ki smo se jih naučili v otroštvu, ampak je čas ljubečega pogovora s tistim, ki nas tako zelo ljubi.. To so intimni pogovori, v katerih nas Gospod spodbuja, tolaži, nam odpušča, nam pomaga urediti življenje, nam predlaga, kako lahko pomagamo drugim, nas napolnjuje s spodbudo in veseljem do življenja.

Pepelnična sreda in postni čas, čas posta

In tretjič, skupaj z miloščino in molitvijo, post. Ne žalostno, ampak veseloKot predlaga tudi Jezus v evangeliju: "Ko se postiš, si očisti glavo in umij obraz, da bodo tvoj post opazili ne ljudje, ampak tvoj Oče, ki je v skrivnem; in tvoj Oče, ki vidi v skrivnem prostoru, te bo nagradil." Mt 6,17-18.

Dandanes se veliko ljudi posti in si odreka želene stvari, ne iz nadnaravnih razlogov, temveč zato, da bi ohranili formo ali izboljšali svojo telesno kondicijo. Jasno je, da je post koristen za vaše telesno počutje, vendar Za kristjane je to predvsem "terapija", ki naj bi pozdravila vse, kar nam preprečuje, da bi svoje življenje prilagodili Božji volji.

V kulturi, kjer nam ničesar ne manjka, je en dan malce lačen zelo dobro, in to ne le za zdravje telesa. Dobro je tudi za dušo. Pomaga nam spoznati, kako težko je mnogim ljudem, ki nimajo kaj jesti.

Res je, da post pomeni vzdržati se hrane, toda pobožnost, ki jo priporoča Sveto pismo, vključuje tudi druge oblike odrekanja, ki pomagajo živeti bolj trezno življenje.

Zato, Prav tako je dobro, da se postimo od drugih stvari, ki jih ne potrebujemo, a se brez njih težko znajdemo. Lahko bi se odločili za internetni post, pri čemer bi uporabo interneta omejili na tisto, kar je potrebno za delo, in se odvadili brezciljnega brskanja. Dobro bi bilo, če bi imeli trezno glavo, brali knjige in razmišljali o zanimivih stvareh. Prav tako bi se lahko izognili pitju ob koncu tedna, kar bi bilo dobro za naše denarnice, poleg tega pa bi bili bolj sveži in bi se lahko v miru pogovarjali s prijatelji. Lahko pa se ob delavnikih odpovemo gledanju filmov in serij, kar bi bilo koristno za naš študij.

Francisco Varo Pinedadirektor za raziskave na Univerzi v Navarri. Profesor Svetega pisma na Teološki fakulteti.

Postno sporočilo 2025 papeža Frančiška

Dragi bratje in sestre:

S pokornim znamenjem pepela na glavi začenjamo vsakoletno romanje v svetem postu v veri in upanju. Cerkev, mati in učiteljica, nas vabi, naj pripravimo svoja srca in se odpremo Božji milosti, da bomo z velikim veseljem praznovali velikonočno zmago Kristusa, Gospoda, nad grehom in smrtjo, kot je vzkliknil sveti Pavel: "Smrt je premagana. Kje je tvoja zmaga, smrt? Kje je tvoje bodalo?" ( 1 Kor 15,54-55).

Jezus Kristus, mrtev in vstal, je središče naše vere in porok našega upanja v Očetovo veliko obljubo: večno življenje, ki ga je že uresničil v njem, svojem ljubljenem Sinu (prim. Jn 10,28; 17,3) [1].

V tem postnem času, obogatenem z milostjo jubilejnega leta, vam želim ponuditi nekaj razmišljanj o tem, kaj pomeni hoditi skupaj v upanju in odkrivati klice k spreobrnjenju, ki jih Božje usmiljenje namenja vsem nam, osebno in kot skupnosti.

Najprej se sprehodite. Geslo jubileja "Romarji upanja" spominja na dolgo pot izraelskega ljudstva proti obljubljeni deželi, o kateri pripoveduje knjiga Izhod; na težko pot iz suženjstva v svobodo, ki jo je hotel in vodil Gospod, ki ljubi svoje ljudstvo in mu vedno ostaja zvest.

Svetopisemskega eksodusa se ne moremo spomniti, ne da bi pomislili na številne brate in sestre, ki danes bežijo iz bede in nasilja ter iščejo boljše življenje zase in za svoje bližnje. Tu se pojavi prvi poziv k spreobrnjenju, saj smo vsi romarji v življenju.

Vsak od nas se lahko vpraša: Kako se pustim izzvati temu stanju? Ali sem res na poti ali sem nekoliko ohromljen, statičen, prestrašen in brezupen ali zadovoljen v svojem območju udobja? Ali iščem poti za osvoboditev iz razmer greha in pomanjkanja dostojanstva? Dobra postna vaja bi bila, če bi se soočili s konkretno resničnostjo priseljenca ali romarja, da bi nas izzvala, da bi odkrili, kaj Bog zahteva od nas, da bi bili boljši popotniki v Očetovo hišo. To je dober "izpit" za popotnika.

Drugič, na to pot se podajmo skupaj. Poklicanost Cerkve je hoditi skupaj, biti sinodalna [2]. Kristjani smo poklicani, da potujemo skupaj, nikoli kot osamljeni popotniki. Sveti Duh nas spodbuja, naj izhajamo iz sebe k Bogu ter bratom in sestram in se nikoli ne zapiramo vase [3].

Hoditi skupaj pomeni biti mojstri edinosti, ki izhajajo iz skupnega dostojanstva Božjih otrok (prim. Gal 3,26-28); pomeni hoditi drug ob drugem, ne da bi teptali ali nadvladali drugega, ne da bi gojili zavist ali hinavščino, ne da bi koga pustili na cedilu ali se počutili izključene. Gremo v isto smer, k istemu cilju, pri čemer drug drugega poslušamo z ljubeznijo in potrpežljivostjo.

V tem postnem času nas Bog prosi, da preverimo, ali smo v svojem življenju, v svojih družinah, na delovnih mestih, v župnijskih ali verskih skupnostih sposobni hoditi z drugimi, jih poslušati, premagati skušnjavo, da bi se zaprli vase in skrbeli samo za svoje potrebe.

Vprašajmo se pred Gospodom, ali smo sposobni sodelovati kot škofje, duhovniki, posvečene osebe in laiki v službi Božjega kraljestva; ali imamo odnos dobrodošlice s konkretnimi gestami do tistih, ki prihajajo k nam, in tistih, ki so daleč; ali dajemo ljudem občutek pripadnosti skupnosti ali jih odrivamo na rob [4]. To je drugi poziv: spreobrnjenje k sinodalnosti.

Tretjič, hodimo po tej poti skupaj v upanju na obljubo. Upanje, ki ne razočara (prim. Rim 5,5), osrednje sporočilo jubileja [5], naj nam bo obzorje postnega potovanja proti velikonočni zmagi. Kot nas je učil papež Benedikt XVI. v encikliki Spe salvi, "ljudje potrebujemo brezpogojno ljubezen.

Potrebuje gotovost, zaradi katere pravi: "Ne smrt ne življenje ne angeli ne kneževine ne sedanjost ne prihodnost ne moči ne višina ne globina ne katero koli bitje nas ne more ločiti od Božje ljubezni, ki se je razodela v Kristusu Jezusu, našem Gospodu" ( Rim 8,38-39) [6]. Jezus, naša ljubezen in naše upanje, je vstal [7] ter živi in kraljuje v slavi. Smrt se je spremenila v zmago in v tem je vera in upanje kristjanov, v Kristusovem vstajenju.

To je torej tretji klic k spreobrnjenju: klic upanja, zaupanja v Boga in njegovo veliko obljubo, večno življenje. Vprašati se moramo: ali imam prepričanje, da mi Bog odpušča grehe, ali pa se obnašam, kot da bi se lahko rešil sam? Ali hrepenim po odrešenju in kličem Božjo pomoč, da bi ga prejel? Ali konkretno živim upanje, ki mi pomaga brati zgodovinske dogodke in me spodbuja, da se zavzemam za pravičnost, bratstvo in skrb za skupni dom ter delam tako, da nihče ne ostane zadaj?

Sestre in bratje, zaradi Božje ljubezni v Jezusu Kristusu nas varuje upanje, ki ne razočara (prim. Rim 5,5). Upanje je "sidro duše", zanesljivo in trdno [8]. V njem Cerkev moli, da bi bili "vsi odrešeni" ( 1 Tim 2,4), in upa, da bo nekoč v nebeški slavi združena s Kristusom, svojim soprogom. Tako se je izrazila sveta Terezija Jezusova: "Čakaj, čakaj, ne veš, kdaj bo prišel dan ali ura. Pazi pozorno, kajti vse hitro mine, čeprav tvoja želja naredi gotovo dvomljivo in kratek čas dolg" ("Vzkliki duše Bogu", 15, 3) [9].

Devica Marija, Mati upanja, naj posreduje za nas in nas spremlja na naši postni poti.

Rim, Sveti Janez Lateranski, 6. februar 2025, spomenik svetega Pavla Mikija in tovarišev, mučencev.

FRANCISCO.