Praznik pasijonskega tedna nas posebej spominja na Marijino udeležbo pri Kristusovi žrtvi, ki jo predstavlja sedem Marijinih bolečin.
La fiesta de Nuestra Señora de los Dolores, nos traslada la compasión que Nuestra Señora siente por la Iglesia, siempre sometida a pruebas y a persecuciones.
Okoli leta 1320 se je Devica Marija prikazala sveti Brigiti v nekem kraju na Švedskem. Ob tej priložnosti je njeno srce ranilo 7 mečev. Te rane so predstavljale sedem bolečin, ki jih je Devica Marija doživela ob svojem Sinu Jezusu.
Entonces la Virgen doliente dijo a santa Brígida que quienes hicieran oración recordando su dolor y pena, alcanzarían 7 gracias especiales: Paz en sus familias, confianza en el actuar de Dios, consuelo en las penas, defensa y protección ante el mal, así como los favores que a ella pidan y no sean contrarios a la voluntad de Jesús. Finalmente, el perdón de los pecados y la vida eterna a las almas que propaguen su devoción.
Pobožnost do Žalostne Device se je ukoreninila med krščanskim ljudstvom, zlasti v redu servitov, ki so se posvetili premišljevanju sedmih Marijinih bolečin. To pobožnost je papež Pij VII. leta 1817 razširil na vso Cerkev.
Upodobitev sedmih Marijinih bolečin, starinska znamka
Meditar los dolores de la Virgen es una manera de compartir los sufrimientos más profundos de la vida de María en la tierra. Ella prometió que concedería siete gracias a las almas que la honren y acompañen rezando 7 Ave Marías y un Padre Nuestro mientras meditan cada uno los 7 dolores de la Virgen. Si vives hoy en día algún sufrimiento aprovecha a poner tu dolor y tu duelo en el corazón de la Virgen María.
Preberite Lukov evangelij (prim. 2,22-35)
Prva od sedmih žalosti Device Marije je bila, ko ji je Simeon napovedal, da bo njeno dušo zaradi Jezusovega trpljenja prebodel meč žalosti. Simon je na nek način dejal, da bo Devica Marija pri odrešenju sodelovala z žalostjo.
Predstavljajte si, kako močno je vplivalo na Marijino srce, ko je slišala besede, s katerimi je Simeon prerokoval grenko trpljenje in smrt njenega Sina Jezusa.
Devica Marija pozorno posluša, kaj želi Bog, premišljuje, česar ne razume, in sprašuje, česar ne ve. Nato se popolnoma prepusti izpolnjevanju Božje volje: "Glej, Gospodova služabnica, naj se mi zgodi po tvoji besedi." Ali vidite to čudo? Sveta Marija, učiteljica vsega našega ravnanja, nas zdaj uči, da poslušnost Bogu ni hlapčevstvo, da si ne podreja vesti: notranje nas spodbuja k odkrivanju svobode Božjih otrok. (Kristus je tisti, ki gre mimo, 173).
Preberite Matejev evangelij (2,13-15)
Predstavlja drugo od sedmih Marijinih žalosti, tisto, ki jo je občutila, ko je morala z Jožefom in Jezusom nenadoma in ponoči pobegniti tako daleč, da bi rešila svojega Sina pred pokolom, ki ga je odredil Herod. Marija je doživela pravo trpljenje, ko je videla, da Jezusa že kot dojenčka preganjajo do smrti. Koliko trpljenja je doživela v deželi izgnanstva.
Sveti evangelij nam na kratko olajša razumevanje zgleda naše Matere: Marija je vse to ohranila v sebi in o tem premišljevala v svojem srcu. Poskušajmo jo posnemati in se z Gospodom v ljubečem dialogu ukvarjati z vsem, kar se nam dogaja, tudi z najmanjšimi dogodki. Ne pozabimo, da jih moramo pretehtati, ovrednotiti, videti z očmi vere, da bi odkrili Božjo voljo (Friends of God, 284; Friends of God, 285).
Preberite Lukov evangelij (2,41-50)
Solze, ki jih je prelila Devica Marija, in bolečina, ki jo je občutila ob izgubi tvojega Sina, so tretja od sedmih Marijinih žalosti. Tri dni ga je v tesnobi iskala, dokler ga ni našla. v templju. Da bi to razumeli, si lahko predstavljamo, da se je Jezus izgubil v zelo mladem obdobju, ko je bil še vedno odvisen od Marijine in Jožefove skrbi. Kako zelo je bila žalostna Devica Marija, ko je spoznala, da Jezusa ni tam.
"Božja Mati, ki je vneto iskala svojega sina, izgubljenega brez njene krivde, in je doživela največje veselje, ko ga je našla, nam bo pomagala, da se vrnemo po svojih stopinjah, da popravimo, kar je potrebno, kadar zaradi svoje lahkote ali grehov ne prepoznamo Kristusa. Tako bomo dosegli veselje, da ga bomo spet objeli in mu povedali, da ga ne bomo več izgubili (Friends of God, 278).
Preberemo četrto postajo križevega pota
Pri četrti od sedmih Marijinih žalosti pomislimo na globoko žalost, ki jo je občutila Devica Marija, ko je videla Jezusa, ki je nosil križnosila orodje svojega mučeništva. Predstavljajmo si, da Marija sreča svojega Sina sredi tistih, ki ga vlečejo v tako kruto smrt. Dovolite nam, da doživimo neizmerno bolečino, ki jo je občutila, ko sta se srečala, bolečino matere, ki poskuša podpreti svojega sina.
Komaj se je Jezus dvignil po prvem padcu, že sreča svojo blaženo Mater na cesti, po kateri je hodil.
Marija z neizmerno ljubeznijo pogleda Jezusa, Jezus pa svojo Mater; njune oči se srečajo in vsako srce vlije svojo žalost v drugo. Marijino dušo preplavlja grenkoba, v grenkobi Jezusa Kristusa.
Ti, ki greš mimo na poti, poglej, ali je kakšna žalost, ki bi bila primerljiva z mojo (Lam I, 12).
Branje Janezovega evangelija (19,17-39)
Ta žalost je namenjena razmisleku o dveh žrtvah na Kalvariji, o Jezusovem telesu in Marijinem srcu. Peta od sedmih Marijinih žalosti je trpljenje, ki ga je občutila, ko je videla krutost žebljev, ki so jih zabili v roke in noge njenega ljubljenega Sina. Marijino trpljenje, ko je gledala, kako Jezus trpi na križu; da bi nam podaril življenje. Marija je stala ob vznožju križa in slišala, kako je njen Sin obljubil nebesa razbojniku in odpustil svojim sovražnikom.
"Srečna krivda, poje Cerkev, srečna krivda, ker je dosegla, da ima tako velikega Odrešenika. Srečna krivda, lahko dodamo, da smo si zaslužili, da smo prejeli Sveto Marijo za svojo Mater. Zdaj smo prepričani, zdaj nas nič ne sme skrbeti: Devica Marija, kronana Kraljica neba in zemlje, je vsemogočna prosilka pred Bogom. Jezus ne more ničesar odreči Mariji, prav tako ne more ničesar odreči nam, otrokom svoje Matere (Božji prijatelji, 288).
Preberite Markov evangelij (15, 42-46)
Razmišljamo o bolečini, ki jo je občutila Devica Marija, ko je videla kopje, vbito v Jezusovo srce. V šesti od sedmih Marijinih žalosti podoživljamo trpljenje, ki ga je občutilo Marijino srce, ko so s križa sneli mrtvo telo njenega ljubljenega Jezusa in ga položili v njeno naročje.
Zdaj, ko stojimo pred trenutkom Kalvarije, ko je Jezus že umrl in se slava njegovega zmagoslavja še ni razodela, je to dobra priložnost, da preverimo svoje želje po krščanskem življenju, po svetosti; da se z dejanjem vere odzovemo na svoje slabosti in se v zaupanju v Božjo moč odločimo, da bomo v današnje stvari vnesli ljubezen. Izkušnja greha nas mora voditi v žalost, v zrelejšo in globljo odločitev, da bomo zvesti, da se bomo resnično poistovetili s Kristusom, da bomo ne glede na ceno vztrajali pri duhovniškem poslanstvu, ki ga je On zaupal vsem svojim učencem brez izjeme in ki nas spodbuja, da smo sol in luč sveta (Kristus gre mimo, 96).
Branje Janezovega evangelija (19, 38-42)
To je neskončno trpljenje, ki ga čuti mati, ko pokoplje svojega Sina, in čeprav veste, da bo tretji dan vstal, je smrtna preizkušnja za Devico Marijo resnična. Jezusa so ji vzeli z najbolj krivično smrtjo na svetu in Marija, ki ga je spremljala v vsem njegovem trpljenju, je zdaj ostala sama in polna žalosti. To je zadnja od sedmih Marijinih žalosti in najtežja od vseh.
Tudi Sveto pismo poje o tej ljubezni z žarečimi besedami: "Močne vode ne morejo pogasiti ljubezni in reke je ne morejo odplakniti. Ta ljubezen je vedno napolnjevala Marijino srce do te mere, da jo je obogatila z materinskim srcem za vse človeštvo. V Devici je bila ljubezen do Boga združena s skrbjo za vse njene otroke. Njeno najslajše in najbolj pozorno Srce je moralo zelo trpeti, do najmanjših podrobnosti - te nimajo vina -, ko je bila priča tej kolektivni krutosti, krutosti, ki je bila s strani jetnikov Jezusov pasijon in smrt. Toda Marija ne spregovori. Kot njen Sin ljubi, molči in odpušča. To je moč ljubezni (Božji prijatelji, 237).
Žalostno in brezmadežno Marijino srce, bivališče čistosti in svetosti, pokrij mojo dušo s svojim materinskim varstvom, da bom vedno zvest Jezusovemu glasu, odgovoril na njegovo ljubezen in ubogal njegovo božansko voljo.
Hočem, moja Mati, živeti tesno povezan s tvojim Srcem, ki je popolnoma združeno s Srcem tvojega božanskega Sina.
Bodi z nami in nam daj svojo pomoč, da bomo lahko borbe spremenili v zmage in žalosti v veselje.
Žalostna Devica Marija, okrepi me v trpljenju življenja.
Moli za nas, o Mati, saj nisi le Mati žalosti, ampak tudi vladarica vseh milosti. Amen.
Bibliografija
