Na dogodku 24. novembra v Omnes Forum Univerze v Villanuevi v Madridu, Jacques Philippevodilni francoski katoliški pisatelj, ki je delil globoka razmišljanja o duhovnosti v sodobnem svetu. Več kot dvesto ljudi se je poglobil v temeljno vprašanje: Ali potrebujemo Boga? Srečanje je sponzoriral Fundacija CARF in Banco Sabadell.
Poleg njegovih navdihujočih pogovorov, Jacques Philippe je priznan za svoje literarno delo o duhovnem življenju. Z vplivnimi naslovi, kot so Notranja svoboda, Čas za Boga y Duhovno očetovstvo duhovnikaPhilippe ponuja praktična in globoka spoznanja o veri in notranjem življenju ter nešteto ljudi vodi v tesnejši odnos z Bogom.
Razmišljanja Jacquesa Philippa o odsotnosti Boga so ganljiva. "Odvrniti se od Boga pomeni tudi odvrniti se od vira resnice," pojasnjuje in ponuja jasen pogled na to, kako nas ta odsotnost močno prizadene. Zato nas vabi k razmisleku o tem, kako pomembno je ohranjati živo povezanost z Bogom tudi v trenutkih navidezne teme.
Poudarja, da je treba nenehno iskati Božjo navzočnost ter se zanašati na njegovo ljubezen in usmiljenje, da bi našli upanje v svojem življenju.
V družbi, ki jo zaznamujeta sekularizacija in pojav novih duhovnosti, Jacques Philippe priznava pojav individualizma in osamljenosti, ki je značilen za sodobni svet. Ugotavlja, da si vsak posameznik ustvarja svoja lastna prepričanja in se oddaljuje od ideje skupne vere, ki povezuje skupnost kot eno družino.
Zato Philippe zagovarja odprtost za versko skupnost in skupno iskanje Boga kot vira duhovne izpolnitve in človeške povezanosti.
Jacques Philippe zagovarja potrebo po Bogu in njegovem usmiljenju v svetu, ki ga vse bolj zaznamujeta individualizem in ateizem. Opozarja na laž ateizma in s priliko o čednem sinu ponazarja, kako je po zavrnitvi Boga odpravljena možnost, da bi našli usmiljenje in odpuščanje. Philippe opisuje, kako človek zaradi odsotnosti Boga ostane sam z bremenom svojih napak, brez možnosti, da bi prejel odpuščanje, ki ga lahko podeli le Bog.
V tem kontekstu poudarja pomen vrnitve k Bogu in iskanja milosti in usmiljenja, ki ju lahko ponudi le on, ter poudarja pomen vrnitve k evangeliju in ponovnega odkritja božjega očetovstva kot protistrupa za človeški napuh in izgubo smisla.
Philippe obravnava zapleteno uresničevanje človekove svobode v odsotnosti navzočnosti in ljubezni Boga kot Očeta. Poudarja, da lahko brez tega Božjega vodstva zapademo v dve skrajnosti: popolno neodgovornost, kjer je vse dovoljeno in ni nobene odgovornosti za dejanja, ali pa preveliko odgovornost, kjer nosimo težo življenja in odločitev na osamljen in mučen način. Poudarja težnjo današnje družbe po teh skrajnostih, kjer neizmerna svoboda sobiva s pomanjkanjem duhovnega vodstva in objektivne resnice.
Poudarja pomen Božje vloge Očeta, ki ne omejuje svobode, ampak nam pomaga, da jo prepoznamo in uresničujemo na način, ki koristi nam in drugim. Bog nam ponuja luč sredi negotovosti in osamljenosti, ki sta značilni za sodobni svet.
Naslednji, Jacques Philippe nas spodbuja k razmisleku o pomenu upanja v Kraljestvu kot transformativni pogled na vsakdanje življenje. Poudarja, kako lahko življenje brez gotovosti o večnem življenju povzroči, da je življenje utesnjeno in težko, z občutkom, da je vsaka zamujena priložnost nepovratna.
Philippe poudarja, da upanje na kraljestvo ponuja neskončno obzorje možnosti in svobode, tudi sredi življenjskih odgovornosti in izzivov. Na primeru dobrega tatiča ob Jezusovem križanju ponazori, kako se lahko tudi najbolj neuspešno življenje spremeni v dosežek z upanjem na Kraljestvo in Božjo milostjo. Bog lahko namreč v vsakem trenutku prinese odrešitev in prenovo tistim, ki zaupajo v njegovo usmiljenje.
Pomen odpuščanja v svetu brez Boga
Jacques Philippe pokaže, kako lahko življenje v svetu brez Boga in usmiljenja privede do vsesplošne stiske in krutosti v človeških odnosih. Poudarja, kako pomanjkanje vere ovira odpuščanje, saj se krivica, ki je bila storjena, dojema kot nepopravljiva.
Govori o tem, da je vera v Božje usmiljenje temeljnega pomena za omogočanje odpuščanja, saj daje upanje na ozdravitev in odrešitev tako za storjeno krivico kot za krivico, ki smo jo utrpeli. Opozarja nas tudi na nevarnost, da se ob izključitvi Boga iz enačbe zoper druge ljudi zagrenimo, kar lahko vodi v jezo in pomanjkanje notranjega miru.
Uspešnega življenja ne določajo materialne dobrine, temveč poveličevanje Božjega usmiljenja in ljubezni, kar je vedno mogoče z vero v njegovo moč preobrazbe.
Eden največjih izzivov v današnjem svetu je, da težko sprejmemo sami sebe. Philippe poudarja, da je Božji ljubeči pogled na nas temeljnega pomena za naše sprejemanje samega sebe. Ko sprejmemo svojo krhkost in sprejmemo Njegovo ljubezen, najdemo svobodo, da ljubimo sebe in druge.
Jacques Philippe nas opominja, da sta sredi notranjih bojev sodobnega sveta Božja navzočnost in njegova usmiljena ljubezen naša največja tolažba in upanje. Ko sprejmemo Boga v svoje srce, najdemo zaupanje in veselje, ki izhajata iz njegove večne ljubezni.
S temi besedami nam Jacques Philippe v času negotovosti daje luč upanja in nas opominja, da je Bog tudi v najtemnejših trenutkih prisoten in da nas njegova ljubezen in neskončno usmiljenje nikoli ne zapustita.
