Sanje o poklicu so ga popeljale v Rim, kjer se je v duhovniški šoli Papeška univerza Svetega križa in je v prvem letniku prve stopnje teologije.

Benedikt Aicher se je rodil 26. aprila 1999 v Rosenheimu na Bavarskem v Nemčiji, približno 90 kilometrov od Marktl am Inn, kjer se je rodil Josef Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI.

Ta mlada Nemka živi v Rimu in je del inštituta Delo Jezusa, velikega duhovnikaKatoliška skupnost, ki se posveča predvsem posvečevanju duhovnikov in spodbujanju življenja v služenju, molitvi in apostolatu. Njena karizma je osredotočena na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in prizadevanje za krščansko popolnost z evangeljskimi nasveti uboštva, čistosti in poslušnosti.

Otroštvo, zaznamovano z vero in družino

Benedikt Aicher je z dvema bratoma odraščal v majhni vasici v bavarskih Alpah, kjer so bili družinsko delo, molitev in krščanske vrednote temeljnega pomena. Starši so mu že kot otroku razložili pomen žrtvovanja in predanosti drugim ter tako postavili temelje za poklic, zaradi katerega je pozneje želel postati duhovnik.

"Starši so nas naučili predvsem nekaj: da se moramo žrtvovati iz ljubezni do drugih. Vedno je bilo veliko dela, zato smo morali kmalu pomagati. Ker nismo imeli sester, je bilo tudi gospodinjsko delo za nas samoumevno," pravi.

Vpliv njegovega dedka in Benedikta XVI.

Benediktova katoliška dediščina sega do njegovega dedka, ki je študiral skupaj z naslednikom Janeza Pavla II., papežem Benediktom XVI. Ta družinska zapuščina je skupaj s cerkvenimi tradicijami ustvarila okolje, v katerem je Benedikt že od zgodnjega otroštva gojil svojo vero.

"Moja starša sta bila pod močnim katoliškim vplivom svojih staršev in Cerkve. Moj oče je več let preživel v manjšem semenišču. Tudi moj dedek je obiskoval semenišče skupaj z Josephom Ratzingerjem z iskreno željo, da bi postal duhovnik, vendar je druga svetovna vojna prekinila njegovo izobraževanje. Ko se je vrnil iz zapora v Franciji, je želel nadaljevati študij, vendar zaradi tega, kar je doživel, ni več našel miru, ki ga je potreboval za študij," pripoveduje Benedikt.

Od zgodnjega otroštva je skupaj s sorojenci vsako nedeljo obiskoval mašo, starši pa so ga seznanjali s katoliškimi običaji. Tako je bilo doma ustvarjeno okolje, v katerem je Bog lahko opravljal svoje delo.

Po prvem svetem obhajilu sem mami rekel: "Zdaj bom ministrant, potem pa bom vstopil v samostan," pravi z nasmehom.

Odkrivanje poklica med dvomi in sanjami

Čeprav je Benedikt sanjal, da bi postal tesar, je njegovo srce osvojil Božji klic k duhovništvu. V njegovi mladosti je imela Devica Marija osrednjo vlogo pri njegovem usmerjanju k življenju v molitvi in predanosti. Pri petnajstih letih je po nekaj upiranja končno sprejel svoj poklic in naredil konkretne korake za vstop v semenišče.

"Že kot otrok sem bil poklican v duhovništvo, vendar sem sanjal tudi o tem, da bi postal tesar. Moj stric, ki je zdaj žal v nebesih, je bil benediktinec in je delal kot tesar v samostanu. Ko sem bil otrok, sem si želel, da bi se tam skupaj z njim usposabljal, vendar je sčasoma ta želja izginila.

V času šolanja je bil zelo sramežljiv fant. Doma pa se je veliko razburjal. Srednja šola ga je odpeljala iz vasi v mesto. "V moji šoli so bile še vedno krščanske vrednote. To me je skupaj z Marijinim varstvom rešilo marsičesa. Pravzaprav nikoli nismo odšli od doma, ne da bi z mamo molili pred kipom Device Marije in s sveto vodo naredili znamenje križa.

Čeprav je Benedikta tesarstvo privlačilo, je imel še eno pot. "Vedno sem rad sodeloval v skupini ministrantov. To je bila moja prednost do konca. Po nekaj letih sva z bratoma postala starejša ministranta in vodila skupino v skladu s svojimi sposobnostmi. Pomagali smo tudi pri drugih župnijskih dejavnostih, na primer pri pripravi na konfirmacijo. Več let sem igral tenorski rog v pohodnem orkestru. Halfinger Bläserkreis".

Razločevanje poklicanosti

Devica Marija mu je vedno želela prinesti Jezusa. "Pri dvanajstih letih sva se začela udeleževati mesečnih konferenc Kristusovih legionarjev, kjer sva našla duhovno hrano. Pri štirinajstih letih smo se z brati vsakih dva meseca začeli udeleževati mladinskega tabora, ki so ga prav tako duhovno spremljali Kristusovi legionarji. Sčasoma sem postal del organizacijske ekipe, kjer sem skupaj s starejšim bratom skrbel predvsem za finančne naloge.

To obdobje je imelo velik vpliv na njegovo versko življenje, saj ga je vodilo k evharistiji in spovedi. Pri petnajstih letih je ponovno začutil klic k duhovništvu. "Bil je kratek in odločno sem ga zavrnil. V naslednjih letih so bili presledki, v katerih sem čutil ta klic, vse krajši in vse bolj intenzivni."

Molitvene skupine, ki jih je obiskoval, so mu rekle, naj moli za svojo bodočo ženo. Benedikt še ni sprejel svojega poklica, vendar ni mogel moliti, ne da bi dodal: "In če imaš zame drugo pot, daj komu drugemu dobro ženo," pravi radostno.

Jezus je osvojil njegovo srce in Benedikt je postopoma sprejel klic v duhovništvo.

Ključna vloga fundacije CARF pri njegovem oblikovanju kot semeniščnika

Danes je Benedikt semeniščnik in študira teologijo na Papeški univerzi Svetega križa, zahvaljujoč podpori Fundacija CARF. S pomočjo dobrotnikov je Benedikt lahko ne le prejel kakovostno izobrazbo, temveč je občutil tudi duhovno in materialno podporo, potrebno za nadaljevanje svojega poslanstva služenja Cerkvi.

Zgodba Benedikta Aicherja je živ primer, kako lahko vera, delo in velikodušnost dobrotnikov fundacije CARF spreminjajo življenja in krepijo Cerkev.

Gerardo Ferrara
Diplomirala iz zgodovine in političnih ved, specializirala se je za Bližnji vzhod.
Odgovoren za študente Papeške univerze Svetega križa v Rimu.