Duhovniški celibat je že od prvih stoletij krščanstva stvarnost, ki je v latinski katoliški Cerkvi globoko povezana s posvečenimi službami. Čeprav ni dogma vere, je bil celibat sprejet kot dar, ki močno izraža duhovni pomen duhovništva. Toda od kod izvira ta praksa, zakaj se ohranja še danes in s kakšnimi izzivi se sooča?
Praksa celibata se ni začela s Cerkvijo, ampak jo je ta prevzela že zelo zgodaj. Jezus sam je živel v celibatu in izbira celibata "zaradi nebeškega kraljestva" (prim. Mt 19,12) se pojavlja v njegovem nauku. Na ta ideal se sklicuje tudi sveti Pavel v svojem prvem pismu Korinčanom: "Kdor je neporočen, se ukvarja z Gospodovimi stvarmi, kako ugajati Gospodu" (1 Kor 7,32).
V prvih stoletjih krščanstva so v cerkvenem življenju skupaj živeli tako poročeni kot celibatni duhovniki. Že v 4. stoletju pa sta koncila v Elviri (ok. 305) in Kartagini (390) poročenim klerikom priporočila večno kontinuiteto, tj. da so po prejemu svetega reda živeli kot bratje. Sčasoma se je disciplina obveznega celibata na Zahodu utrdila, zlasti po drugem lateranskem koncilu (1139), ki je določil, da so lahko posvečeni le moški, ki živijo v celibatu.
V Vzhodni katoliški cerkvi pa se je ohranila možnost posvečevanja poročenih moških, čeprav so škofje izvoljeni izključno iz celibata.
Celibat ni le odrekanje, ampak pozitivna izbira za večjo ljubezen. Kot je zapisal Sveti Janez Pavel II.Celibat zaradi kraljestva ni beg iz zakona, ampak posebna oblika sodelovanja v Kristusovi skrivnosti in njegovi zakonski ljubezni do Cerkve" (Janez Pavel II, Pastores dabo vobis, n. 29).
Duhovnik je kot Kristus, glava in soprog Cerkve, poklican, da ljubi z nerazdeljenim srcem in se popolnoma posveti Bogu in služenju ljudem. Celibat omogoča to radikalno podaritev samega sebe, brez družinskih vezi, ki naj bo na voljo vsem.
Poleg tega je celibat eshatološko znamenje: napoveduje prihodnje stanje odrešenih v nebeškem kraljestvu, kjer se "ne poročajo in ne ženijo" (prim. Mt 22,30).
V sodobnem svetu je celibat pogosto napačno razumljen. V hiperseksualizirani in na samouresničitev osredotočeni kulturi se celibat lahko zdi kot breme ali neupravičeno pomanjkanje. Poleg tega pomanjkanje pozitivnih pričevanj in škandali nekaterih duhovnikov nekatere ljudi silijo v dvome o njegovi izvedljivosti in zaželenosti.
Tudi v Cerkvi se pojavljajo glasovi, ki predlagajo njegovo revizijo, zlasti v okoljih, kjer primanjkuje poklicev. Vendar pa so nedavni papeži odločno potrdili njeno vrednost. Benedikt XVI. je zatrdil: "Duhovniški celibat, ki se živi z zrelostjo, veseljem in predanostjo, je blagoslov za Cerkev in družbo samo" (Benedikt XVI., str. 4).Luč sveta, 2010).
In papež Frančišek, čeprav je začel dialog o viri probati (poročeni moški z dokazano vero na oddaljenih območjih), je poudaril, da je celibat "dar", ki ga ne smemo zatirati.
Duhovniški celibat ostaja preroško znamenje, pričevanje, da je mogoče živeti polno življenje, ki je v celoti posvečeno Bogu in drugim. To ni vsiljevanje, ampak svobodna izbira, ki je odgovor na konkretno poklicanost, ki jo spremljajo milost, formacija in skupnost.
V fundaciji CARF podpiramo semeniščnike in škofijske duhovnike na njihovi poklicni poti, zavedajoč se, da celibata ne živijo v samoti, ampak s pomočjo Boga, drugih bratov duhovnikov in laikov ter celotne Cerkve, ki jih spremlja. Molimo zanje in jih podpiramo, da bodo zveste priče Kristusove ljubezni.
Fundacija CARF.
