Duhovnik Miguel Mullen živi v argentinski nadškofiji Mendoza, ki je ena največjih v državi in se nahaja na ravninah vzhodno od Andov, na skrajnem zahodu južnoameriške države. Ta redovnik, član prelature Opus Dei, je pri 49 letih tako imenovani pozni poklicanec, saj je bil v duhovnika posvečen leta 2020, sredi pandemije koronavirusov.

Pot, ki ga je pripeljala do duhovništva, je bila dolga, saj je že dolgo čutil poklicni nemir, ki se je nazadnje izrazil v klicu k duhovništvu, katerega sanje je lahko uresničil na dan, ko je bil v Rimu posvečen v duhovnika.

Živi v Argentini, svoji rojstni državi, ki je že dolgo v zapletenem političnem in gospodarskem, socialnem in verskem položaju. "Argentina doživlja krizo zaupanja v svojo valuto in visoko inflacijo. To vodi do tega, da zaposleni ljudje vse leto izgubljajo kupno moč svojih dohodkov, dokler se njihove plače ne prilagodijo. Razmere so zelo neugodne za nižje in srednje razrede," je pojasnil v pogovoru za fundacijo CARF.

Miguel Mullen meni, da je glede verskih razmer težko posploševati. Po eni strani v Mendozi, kjer živim, opažam, da se le malo družin iz šole, kjer delam, udeležuje nedeljske maše. Otroci, ki so na primer že prejeli prvo obhajilo, bi radi šli, vendar jih starši ne vzamejo s seboj." Pojasnjuje pa tudi, da je ob nedeljah, ko je moral nadomeščati župnike, "našel predane skupnosti in dobro udeležbo pri maši".

V tem intervjuju z Fundacija CARF govori o svojem poklicu, duhovniškem življenju in izkušnjah s študijem v Pamploni in Rimu.

Kako ste prejeli vero? Don Tino (Constantino Gargallo) me je krstil teden dni po rojstvu. Ta isti španski duhovnik, član Opus Dei, je poročil moja starša. Moja mati, Nancy Taylor, ni bila katoličanka, ampak protestantka. V Buenos Airesu je spoznala center Opus Dei. Tam se je odločila, da bo izpovedala katoliško vero. To je bilo zelo globoko in pogumno spreobrnjenje. Moj oče Miguel Mullen je bil vzgojen v katoliški družini. Zaradi stika s preizkušnjami je dozorel in bil je dober človek, ki je izžareval toplino in veselje. V moji družini je bilo vedno krščansko vzdušje, polno naravnosti.

Kako je prišlo do vašega klica v duhovništvo? Na veliki četrtek v mestu La Plata sem začel zaznavati klic v duhovništvo. Med umivanjem nog je v mojo dušo prišlo nekaj podobnega Gospodovemu predlogu, da bi z zakramentom spovedi umival noge drugim. Ta nemir je trajal več let. V različnih pismih sem ga izrazil prelatu Opus Dei in tudi deželnemu vikarju. Okoli leta 2015 sem ponovno vztrajal; jasno mi je bilo, da moj poklic numerarja ni nepopoln, ker nisem duhovnik. Človek pa skuša biti zvest predlogom, ki prihajajo k nam od zgoraj....

Od tistega velikega četrtka do posvečenja sem moral čakati približno 20 let. Za to zamudo nimam niti najmanjšega očitka, saj mi je poklicanost k delu prinesla samo veselje.

Študirali ste v Pamploni in v RomaKakšna je bila vaša izkušnja tam? Zaradi svoje starosti in službovanja v Argentini sem na Univerzi v Navarri diplomiral iz moralne in duhovne teologije. Z izjemnim načrtom sem potoval le v času izpitnih obdobij, da bi študiral in opravljal izpite. Všeč sta mi bila kampus in vzdušje na Teološki fakulteti.

Življenje Miguela Mullena iz Argentine v Pamploni

Živel je v Colegio Mayor Aralar. Po izpitih sem izkoristil športne objekte za igranje nogometa in tenisa. Ob četrtkih sem moral iti ven na tapase in uživati v čudovitem mestu Pamplona.

Po diplomi sem doktoriral iz moralne teologije v Rimu na Papeški univerzi Svetega križa. Tam sem imel nekaj predavanj, tistih, ki so bila potrebna za pridobitev kreditnih točk za doktorat. Še posebej sem cenil prisotnost in delitev pouka v kozmopolitskem okolju. Kljub svoji osnovni italijanščini sem se lahko udeležil nekaterih predavanj o etiki kreposti, ki jih je vodil don Ángel Rodríguez Luño. Odličen učitelj. Imel sem tudi srečo, da sem našel odličnega poročevalca za svojo diplomsko nalogo, urugvajskega duhovnika Artura Bellocqa. Ob njegovih človeških lastnostih sem zaznal tudi trdno akademsko usposobljenost.

Ali se iz teh let spominjate kakšnih izjemnih situacij? V mojem primeru je bila pandemija na neki način v mojo korist. Lahko sem se osredotočil na svoj doktorat in takojšnjo pripravo na duhovništvo. Po drugi strani pa je bilo moje posvečenje septembra 2020. V prezbiteriju cerkve svetega Evgena (Rim) je bilo polno duhovnikov z maskami, ki so bili na varni razdalji. Celo kardinal Pietro Parolin, ki naju je posvetil, in celo naš prelat don Fernando Ocáriz.

Poleti iz Amerike so bili v celoti odpovedani. Zaradi tega smo morali diakoni iz Amerike Gospodu izročiti odsotnost naših sorodnikov. To je bila nota žalosti v nebeškem kontekstu.

Kateri so bili najbolj nepozabni trenutki vašega duhovniškega življenja? Prve mesece sem kot duhovnik preživel v Madridu. Glavna pastoralna naloga, ki mi je bila dodeljena, je bila zamenjati don Felipeja, duhovnika, ki je deloval v prezbiteriju v Opus DeiZaradi okužbe je bil hospitaliziran. Trikrat na teden je pomagal v župniji svetega Josemarije v Alcorconu. Tam je obhajal eno od nedeljskih maš in veliko ur preživel v spovednici.

Kmalu po prihodu sem iz medijev izvedel, da je bil župnik don Javier Contreras žrtev atentata. V zgodnjih jutranjih urah ga je z nožem v roki presenetil moški, star približno 25 let, ki mu je zmešalo glavo. Rekel mu je, da ga bo ubil, in približno pet minut sta se pretepala z roko v roki.

Zahvaljujoč Bogu ter don Javierjevi človeški in duhovni moči je utrpel le tri vbodne rane. Bil sem pretresen, ker je popoldne tistega dne, ko so ga izpustili, župnik obhajal sveto mašo. Ni bil star 30 let, ampak 70 let. V homiliji je župljanom povedal, da je napadalcu iz vsega srca odpustil. Pri tem je stal poleg glavnega junaka filma Veliki 2 Torino.

Drugi izjemen trenutek se je zgodil, ko sem služil srednješolcem v šoli Fuenllana. Spominjam se veselja, ko sem zaznal zaupanje deklet v duhovnika in svoje veselje pri podeljevanju zakramenta sprave. Pravzaprav so bili zame najbolj sivi dnevi, ko nihče ni prišel k spovedi in so se ure vlekle.

- Kaj po vašem mnenju potrebuje duhovnik, da se lahko sooči s številnimi izzivi in nevarnostmi, s katerimi se sooča? Posvečen sem šele nekaj let, vendar menim, da mora duhovnik z molitvijo gojiti prijateljstvo s Kristusom. Prav tako se mora zanašati na evharistijo in v njej iskati moč in tolažbo v težkih trenutkih.

Imamo enake slabosti kot vsak človek. Menim, da je odločitev za duhovno spremstvo zelo modra, saj tudi mi duhovniki potrebujemo poslušanje, razumevanje in spodbudo.

Prav tako se mi zdi koristno vlagati v doktrinarno in moralno oblikovanje. Od dobrega branja do ogleda predavanja o aktualni teološki temi. Dodal bi še, da zelo uživam v srečanjih z drugimi duhovniki. V Mendozi škofija organizira splošna srečanja duhovnikov, kjer se goji duhovniško bratstvo. Tudi v dekaniji Guaymallén imamo nekaj podobnega, in sicer enkrat na mesec. Človek se čudi dobremu življenju mnogih duhovnikov.

- Želite nekaj povedati dobrotnikom fundacije CARF? Pomagate pri oblikovanju duhovnikov Jezusa Kristusa. To je neprecenljivo. Bog ga bo ohranil v spominu in nikoli ga ne boste obžalovali.