Ta mladi semeniščnik sanja o tem, da bi postal misijonar. Odraščal je v veliki in skromni družini kot najmlajši od šestih bratov in sester. Lucas je že od zgodnjega otroštva doživljal poseben klic v katoliško vero, ki ga je navdihoval zgled misijonark ljubezni, sester matere Terezije iz Kalkute.
Lucas je v Rimu (2025), kjer študira prvi letnik teologije na rimski univerzi. Papeška univerza Svetega križakot del njegove formacije za duhovništvo, zahvaljujoč delni štipendiji, ki jo je ponudila fundacija CARF.
Njegova zgodba odraža globoko ljubezen do Boga, predanost evangelizacijskemu poslanstvu in življenje, zaznamovano s hvaležnostjo do duhovne skupnosti, ki ga je sprejela.
Urugvaj je najbolj ateistična in sekularizirana država v Latinski Ameriki. V državi je močno prisotno prostozidarstvo, sprejetih pa je veliko nemoralnih zakonov, kot so zakoni, povezani s splavom, uporabo marihuane in pravicami LGBTQ+.
"Kljub vsemu je veliko ljudi, ki verjamejo v Boga, tudi če svoje vere ne prakticirajo. Cerkve so vedno bolj prazne. Ljudje krščujejo otroke le iz tradicije, "ker to počnejo", vendar ne s polnim zavedanjem zakramenta. Prav tako iz navade pošljejo svoje otroke v katehezo za prvo obhajilo, po prejemu zakramenta pa se ne vrnejo v cerkev. Toda, hvala Bogu, naši župniki opravljajo veliko evangelizacijsko delo, da bi spoznali Boga, ki je samo ljubezen in usmiljenje. Tudi moja družina je katoličanka le po tradiciji, a zahvaljujoč Bogu sem se pustil doseči Bogu," pripoveduje Lucas.
"V bližini moje hiše so misijonarke ljubezni, sestre matere Terezije iz Kalkute. Tam imajo dom za bolnike z aidsom, obiskujejo tudi družine v soseski, vodijo katehetske tečaje za otroke, dajejo obhajilo bolnim in starejšim ter še veliko drugih stvari. Njegova mati je hodila k nedeljski maši pred prazniki v kapelo sester, in ker je bil Lucas zelo navezan nanjo, jo je spremljal. "Čeprav mi je bilo zelo dolgčas, sem rad gledal in sodeloval pri liturgiji, opazoval sem vse, kar se je dogajalo, zlasti to, kar je počel duhovnik," pravi Lucas.
Skoraj leto dni po prvem obhajilu, pri 11 letih, je prišla nova sestra. "Ustanovila je misijonsko skupino otrok, imenovali smo se mali misijonarji svetega rožnega venca.
Po določenem obdobju formacije je molil posvetitev Marijinemu brezmadežnemu srcu, ki jo je vsako leto obnovil. V tej posvetitvi je obljubil predvsem dvoje: da bo vsako nedeljo hodil k maši in vsak dan molil sveti rožni venec. Njegovo geslo je bilo "Vse za Jezusa po Mariji". In te stvari je resnično skušala živeti. SVETA MAŠA in sveti rožni venec. "Verjamem, da bi brez te priprave težje živel in sprejel svoj poklic.
Njihova misijonarska dejavnost je bila v glavnem sestavljena iz formacije, ki so jo prejeli od sester, in iz ozaveščanja o pomenu molitve rožnega venca, zlasti družinske molitve. To so počeli vsako nedeljo, ko so hodili k maši, skupaj molili rožni venec in nosili podobo Srca Jezusovega. "Sliko so pustili pri eni družini, kjer smo skupaj molili, naslednjo nedeljo pa smo jo poiskali in jo odnesli v drugo družino in tako naprej."
Tu se je rodila in razcvetela njegova največja želja: postati misijonar. Ne le zato, ker je bil del te čudovite skupine, ampak tudi zaradi velikega zgleda, ki so ga dajale sestre. Zelo lepo mu je bilo videti posvečene ženske, ki pustijo vse, gredo v kraje daleč od svojih družin, z drugo kulturo, jezikom itd. in postanejo "Urugvajke" samo zaradi Jezusove ljubezni, da bi potešile svojo žejo po ljubezni do duš.
Duhovniki Dela Jezusovega velikega duhovnika, skupnosti, ki ji danes pripada, so tri dni na teden obhajali sveto evharistijo za Sestre matere Terezije. Poznal sem jih, vendar z njimi nisem imel odnosa, razen da sem jih videl in pozdravil.
Apostolske sestre Marijine družine (skupnost, ki je povezana z duhovniškim delom) sem poznal, ker sem jih videval pri prazničnih mašah v škofiji, kjer so pogosto pele ali izdelovale cvetje za liturgijo, vendar tako kot z duhovniki tudi z njimi nisem vzpostavil odnosa.
Sestre matere Terezije so videle realnost svoje župnije, kjer je bil Lucas edini mladenič, in vedele, da je v Marijini družini dobra skupina mladih iz različnih župnij, zato so ga povabile, naj gre in postane del skupine. "Nisem želel iti, zato sem zavrnil, vendar se sestra ni obupala in je celo leto vztrajala, da moram iti. Da bi me pustila pri miru, sem sprejel, želel sem iti samo enkrat, dati sestri pokušino in se nikoli več ne vrniti, toda Gospodove poti so drugačne od naših," pripoveduje Lucas.
V začetku leta 2014 je enega od duhovnikov vprašal, ali bi se lahko udeležil poletnega tabora, ki ga je skupnost organizirala konec januarja, in duhovnik je z veseljem privolil.
Luka ni poznal skupnosti, ni vedel ničesar o duhovnosti ali apostolatu, vendar je prvi dan tabora v srcu razumel, da je to skupnost, v kateri ga Bog želi. "To je bilo moje mesto na svetu, to je bila zame tako velika gotovost, da mi je nihče nikoli ne bi mogel vzeti. Moj načrt je bil, da se ne bom nikoli več vrnil, vendar po prvi izkušnji v taboru nisem nikoli več zamudil nobene od dejavnosti, ki so jih izvajali, to je bila zame najpomembnejša in najlepša stvar, ki se mi je lahko zgodila."
V letu usmiljenja 2016 je v bližini njihove srednje šole narodno svetišče Device triintridesetletnice, zavetnice Urugvaja. Tam so imeli milost, da so imeli sveta vrata. "Skoraj nikoli nisem šel v katedralo, da bi izkoristil milost plenarni odpustekToda nekoč, ko sem končal srednjo šolo, sem po spletu okoliščin spoznal sestro Marijine družine, ki je tudi moja sponzorica pri konfirmaciji, in ko sem se malo pogovarjal z njo, me je spodbudila, naj izkoristim priložnost in si pridobim popolni odpustek.
Ob enem od teh obiskov katedrale je pokleknil pred Marijinim kipom in jo prosil, naj mu pove, kakšna je volja njenega Sina zanj. V tistem trenutku se je v baziliki začela igrati pesem, ki je bila za Luko odgovor na njegovo vprašanje.
Pesem se glasi nekako takole; "Hočem padati na tla in umreti, sicer bom ostal sam, sem pšenično zrno, hočem obroditi veliko sadu, hočem biti tvoja priča za svet. Če ljubim svoje življenje, ga bom izgubil, če dam svoje življenje, ga bom pridobil, kjer si ti, Jezus, tam sem tudi jaz, hodim za teboj, tvoj služabnik sem." Ta pesem je bila za Luko jasen odgovor na njegovo vprašanje, da mora svoje življenje popolnoma podariti Gospodu, da bi ga resnično pridobil in postal Jezusov misijonar.
V začetku leta 2018 je Lucas govoril z odgovornim za misijon v Urugvaju in ga prosil, če bi lahko nekaj časa preživel v razločevanju in tudi v misijonu s skupnostjo. Marca 2018, ko je bil star 18 let, je začel živeti z misijonarji.
Po času poslanstva in razločevanja v Urugvaju je septembra 2019 odpotoval v Rim, kjer je začel svojo formacijo v delu Jezusovega velikega duhovnika. Trenutno je v prvem letniku teologije na Univerzi Svetega križa, za kar je zelo vesel in hvaležen za to možnost.
"Še danes lahko rečem to, kar sem rekel pred desetimi leti, da sem prepričan, da je to skupnost, kamor me kliče Bog, "moj kraj na svetu", in da želim in želim v tej duhovni družini darovati svoje življenje, oznanjati ljubezen Boga in Device ter biti Kristusov misijonar," pravi Lucas.
"Vsem dobrotnikom fundacije CARF se iskreno zahvaljujem za njihovo podporo, ki številnim semeniščnikom, duhovnikom, redovnikom in redovnicam omogoča dobro in dostojno formacijo. S to pomočjo prispevate k temu, da je Cerkev v svetu še bolj živa in rodovitna."
Obljubil je molitve za njihove namene, družine in potrebe ter se jim tako zahvalil za tako lepo in veliko podporo. Prav tako jih prosi za molitve zanj in za njegovo poklicanost. "Naj vas Bog stokrat nagradi in naj vas naša nebeška Mati vedno varuje!"
Gerardo Ferrara
Diplomirala iz zgodovine in političnih ved, specializirala se je za Bližnji vzhod.
Odgovoren za študente na Univerzi Svetega križa v Rimu.
