Stavek, ki je naslov tega članka, je naslov koncilske bule za redni jubilej leta 2025, ki se je pravkar začel. Svetega leta, ki ga je papež pravkar sklical v skladu z izročilom Cerkve.
Upanje je ključni element tega sporočila, ki nas opominja, kako pomembno je živeti z vero in zaupanjem v prihodnost. S temi besedami svetega Pavla se začenja 2. poglavje BikKer smo torej opravičeni po veri, smo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Po njem smo z vero dosegli milost, v kateri smo utrjeni, in po njem se veselimo v upanju na Božjo slavo (...) In upanje ne bo razočarano, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan" (Rim 5, 1-2, 5).
V naslednjih odstavkih papež vse vernike povabi k molitvi za mir na svetu, za mlade pare, da bi se povečala želja po otrocih in da bi se napolnile "številne prazne zibelke, ki že obstajajo v mnogih delih sveta" (št. 9).
Da bi zapornikom ponudil konkretno znamenje bližine, sam želim odpreti sveta vrata v zaporu, da bi bila zanje simbol, ki jih vabi, naj gledajo v prihodnost z upanjem in obnovljeno predanostjo življenju" (št. 10).
Nato nas povabi k molitvi, da bi se upanje mladih, migrantov, starejših, starih staršev, revnih in najbolj zadolženih držav ponovno postavilo na noge. Mi pa lahko dodamo: da bi bile zaprte vse klinike za splav; da bi družine živele skupaj, "dokler nas smrt ne loči".
Nato poudari razloge za naše upanje v pričevanju mučencev, "ki so se v trdni veri v vstalega Kristusa znali odpovedati zemeljskemu življenju, da ne bi izdali svojega Gospoda" (št. 20), in so prejeli "srečo v večnem življenju".
Tako jasno izraža resničnost "večnega življenja", h kateremu smo poklicani, da živimo v polni sreči v ljubezni Boga Očeta, Sina in Svetega Duha.
"Verujem v večno življenje": to izraža naša vera in krščansko upanje ima v teh besedah temeljno podlago. Upanje je namreč "teološka krepost, s katero si prizadevamo za večno življenje kot našo srečo".
Drugi vatikanski ekumenski koncil zatrjuje: "Kadar (...) tega božanskega temelja in upanja na večno življenje ni, je človeško dostojanstvo zelo prizadeto - to se pogosto dogaja - in uganke življenja in smrti, krivde in žalosti ostajajo nerešene, kar človeka pogosto vodi v obup" (št. 19).
In potem ko je izpostavil vsa upanja, ki smo se jih spomnili, in resničnost "Božje sodbe", s katero se moramo vsi srečati ob smrti, v 23. točki bule zelo jasno govori o potrebi po zakramentu pokore, ki pripravlja našo dušo, da se kesa za storjene grehe in prosi Boga za odpuščanje.
"Zakrament pokore nam zagotavlja, da Bog odvzame naše grehe (...). Zakrament sprave - spoved - ni le lepa duhovna priložnost, ampak predstavlja odločilen, bistven in nepogrešljiv korak na poti vere vsakega izmed nas."
S ponižno in ljubečo prošnjo za odpuščanje sestavimo svoje krščansko življenje, obnovimo vero v "upanje, ki ne razočara", in svoje želje prepustimo v Gospodove roke. Devica Marija.
"Upanje najde svojo največjo pričo v Božji Materi. V njej vidimo, da upanje ni jalov optimizem, ampak dar milosti v realnosti življenja. (...) Ni naključje, da se ljudska pobožnost še vedno sklicuje na Najsvetejšo Devico kot Stella marisnaslov, ki izraža gotovo upanje, da nam božja mati v burnih življenjskih dogodkih priskoči na pomoč, nas podpira in nas vabi, naj zaupamo in še naprej upamo" (št. 24).
S temi določbami bo "prihodnji jubilej zaznamovalo upanje, ki ne usahne, upanje v Boga. Naj nam tudi pomaga, da ponovno pridobimo potrebno zaupanje - tako v Cerkvi kot v družbi - v medosebne vezi, v mednarodne odnose, v spodbujanje dostojanstva vsake osebe in v spoštovanje stvarstva" (št. 25).
Ernesto Juliáodvetnik in duhovnik.
Sodelovanje objavljeno v Religión Confidencial. Sveto leto: Upanje ne razočara
