"V veliko veselje in ponos mi je, da sem z vami ob 50. obletnici delovanja IESE v Madridu, saj z velikim veseljem opazujem razvoj izobraževalne pobude, ki je številnim ljudem pomagala pri strokovni rasti in odkrivanju globokega (človeškega, socialnega, krščanskega) pomena dela, ki mi je zelo pri srcu. Sveti Josemaría.
Zgradili ste eno najprestižnejših poslovnih šol na svetu, zato ste, sodeč po zunanjih rezultatih, dobro opravili svoje delo. Rad bi vas spodbudil, da skupaj z vašimi zunanjimi uspehi, ki jih potrjujejo poslovne šole Poleg tega morate odločno pokazati tudi na druge notranje uspehe, ki imajo z Božje perspektive za vsakega od vas še večjo vrednost. Ti notranji uspehi, ki so s poslovnega vidika združljivi z uspehi in neuspehi, so sad dobro opravljenega dela iz ljubezni.
Pri teh notranjih uspehih ni pomembno le, kaj delamo in s kakšnimi rezultati, temveč tudi, kako delamo in zakaj. S temi notranjimi uspehi bo vpliv te šole še večji.
Josemaría je dejal: "Delo, vsako delo, priča o človekovem dostojanstvu, o njegovi oblasti nad stvarstvom. Je priložnost za razvoj lastne osebnosti. Je vez povezanosti z drugimi bitji, vir sredstev za preživljanje lastne družine, sredstvo za prispevanje k izboljšanju družbe, v kateri človek živi, in k napredku celotnega človeštva" (sv. Josemaría, Kristus gre mimo, št. 47).
Sveti Josemaría tukaj govori o tem, zakaj je delo na splošno potrebno. Za vas se razlog za vaše delo odraža v poslanstvu IESE: Razvijate voditelje, ki želijo s strokovno odličnostjo, integriteto in duhom služenja globoko, pozitivno in trajno vplivati na posameznike, podjetja in družbo.
Če boste dobro izpolnili ta navdihujoči namen, boste resnično dosegli srce družbe. Svet boste izboljšali od znotraj. Kajti plemeniti namen, za katerega si prizadevate, lahko živite v vseh svojih dejavnostih, ne le v tistih z najvišjo strateško vrednostjo, ki jih na IESE prevzamete od najvišjega vodstva. Vsako delo ima lahko veliko vrednost od znotraj.
Že v istem naravnem redu "dostojanstvo dela ni toliko odvisno od tega, kaj se dela, temveč od osebe, ki to delo opravlja, ki je v primeru človeka duhovno, inteligentno in svobodno bitje" (sv. Janez Pavel II., Razprava, 3-VII-1986, št. 3).
Naravno dostojanstvo dela je torej zakoreninjeno v duhovnem dostojanstvu človeške osebe in bo večje ali manjše glede na večjo ali manjšo kakovost ali dobroto tega dela kot duhovnega dejanja. Vendar je ta kakovost ali dobrota bistveno odvisna od svobode: od ljubezni - ne kot strasti ali čustva - ampak kot dilectio (O eksistencialni izbiri končnega cilja kot dejanju svobode prim. C. Fabro, Riflessioni sulla liberta, Maggioli, Rimini 1983, str. 43-51; 57-85).
Kot vaš Juan Antonio Pérez LópezV sebi in v ljudeh, ki jih vodimo, je treba spodbujati transcendentne motive: zanimanje za dobro služenje strankam, človeško povezanost z ljudmi, predanost namenu podjetja. To je v veliki meri tisto, kar nas žene, da služimo več in bolje. In to je mogoče doseči ob hkratnem doseganju strateških rezultatov, ki jih podjetja potrebujejo, in ob razvijanju pravih ljudi s pravimi kompetencami.
In čeprav se morda zdi pretiravanje, je sveti Josemaría dejal naslednje: "Ne smemo torej pozabiti, da dostojanstvo dela temelji na Ljubezni. Velik privilegij človeka je, da zna ljubiti in tako preseže minljivo in prehodno. Lahko ljubi druga bitja, to je tebe in jaz, ki sta polna pomena. In lahko ljubi Boga, ki nam odpira nebeška vrata, ki nas naredi za člane svoje družine in nam dovoli, da se z njim pogovarjamo tudi iz oči v oči, iz oči v oči."
Z drugimi besedami, ustvarjeni smo za Ljubezen, delo pa je ena od platform, na katerih lahko Ljubezen raste v nas samih in v družbi. To je velik del poklicanosti kristjana v svetu, v družbi.
"Zato se človek ne sme omejiti na izdelovanje stvari, na konstruiranje predmetov. Delo se rojeva iz ljubezni, kaže ljubezen, je naročeno ljubezni" (sv. Josemaría, Kristus gre mimo, št. 48).
Pred kratkim sem naletel na navdihujočo zgodbo, ki je bila pred leti objavljena v reviji Forbes in ponazarja to človeško povezanost, to ljubezen, ki se kaže skozi delo. Napisala jo je medicinska sestra na urgenci v neki ameriški bolnišnici, ki je bila priča neverjetnemu dejanju vodenja:
"Bilo je okoli 22.30. V sobi je bil nered. Preden sem odšel domov, sem končal z delom na kartici. Zdravnik, s katerim sem rad delal, je usposabljal novega zdravnika, ki je opravljal zelo ugledno in kompetentno delo, in mu povedal, kaj je naredil dobro in kaj bi lahko naredil drugače. Nato je mlademu zdravniku položil roko na ramo in rekel: "Ko ste končali, ste videli mlado čistilko, ki je prišla čistit sobo?" Mladenič ga je brez besed pogledal.
Starejši zdravnik je rekel: "Ime mu je Carlos. Tukaj je že tri leta. Svoje delo opravlja odlično. Ko pride, tako hitro pospravi sobo, da lahko ti in jaz hitro sprejmemo naslednje paciente. Njegovi ženi je ime Maria. Imata štiri otroke. Nato je imenoval vsakega od štirih otrok in navedel starost vsakega od njih. Starejši zdravnik je nadaljeval: "Živi v najeti hiši približno tri bloke od tod v Santa Ani. Pred petimi leti sta prišla iz Mehike. Ime mu je Carlos," je ponovil. Nato je rekel: 'Naslednji teden bi rad, da mi o Carlosu poveste nekaj, česar še ne vem, dobro? Zdaj pa pojdimo preverit ostale bolnike.
Medicinska sestra je bila presenečena: "Spomnim se, da sem osupla stala tam in pisala svoje zapiske o zdravstveni negi ter si mislila: pravkar sem bila priča impresivnemu vodenju.
Včasih lahko izgubimo to človeško noto, ko razmišljamo o delu z vidika tekmovanja z drugimi podjetji za večji dobiček, namesto da bi razmišljali o služenju ljudem s skrbjo in pozornostjo, z ljubeznijo. Seveda tudi podjetja ne smejo pozabiti na strategijo in dobiček, ki je znak kakovostnih storitev, opravljenih na odgovoren in učinkovit način. Toda prav tako pomembno kot finančni rezultati, če ne še bolj, je služenje z ljubeznijo do dela in ljubeznijo do ljudi.
"Za kristjana so te perspektive večje in širše. Delo se namreč kaže kot sodelovanje pri ustvarjalnem delu Boga, ki je ob stvarjenju človeka blagoslovil z besedami: 'Bodite rodovitni in se množite, napolnite zemljo in si jo podredite ter gospodujte nad morskimi ribami in nad pticami v zraku in nad vsem živim, kar se giblje po zemlji' (1 Mz I, 28). Poleg tega nam je delo, potem ko ga je prevzel Kristus, predstavljeno kot odrešujoča in odkupljena stvarnost: ni le področje, na katerem človek živi, ampak tudi sredstvo in pot svetosti, posvečujoča in posvečena stvarnost" (sv. Josemaría, Kristus gre mimo, št. 47).
Kaj pomeni posvečevati delo?
Razmislimo o dveh temeljnih vidikih, povezanih med seboj, pri katerih je ustanovitelj Opus Dei vztrajal ob neštetih priložnostih. Prvič, jasno je, da nadnaravna razsežnost dela ni nekaj, kar bi bilo postavljeno ob bok njegovi naravni človeški razsežnosti: red odrešenja ne dodaja nečesa tujega temu, kar je delo samo po sebi v redu stvarjenja; prav resničnost človeškega dela je povzdignjena v red milosti; posvečevanje dela ni "delati nekaj svetega" med delom, ampak ravno narediti delo samo sveto.
Drugi vidik, ki je neločljiv in v določenem smislu posledica prejšnjega, je, da posvečeno delo posvečuje: ljudje ne le, da lahko in morajo posvečati sebe in sodelovati pri posvečevanju drugih in sveta med delom, ampak prav s svojim delom, ki ga opravljajo človeško dobro, služijo ljudem iz ljubezni do Boga. Ta krščanski duh pri opravljanju dela mora svet pripraviti na boljše prepoznavanje Boga in tako prispevati tudi k trajnosti, miru in družbeni pravičnosti. Treba si je," nas opozarja Leon XIV, "prizadevati za odpravo svetovnih neenakosti, ki so globoko zaznamovane z revščino in bedo med celinami, državami in celo znotraj družb" (Leon XIV, Govor za diplomatski zbor, 16-V-2025).
Josemaría je pojasnil, da obstaja nujna povezava med posvečevanjem poklicnega dela in spravo sveta z Bogom: "Združiti poklicno delo z asketskim bojem in kontemplacijo - kar se morda zdi nemogoče, a je potrebno, da bi pomagali spraviti svet z Bogom - in to običajno delo spremeniti v orodje osebnega posvečevanja in apostolata. Ali ni to plemenit in velik ideal, za katerega je vredno dati svoje življenje? Navodila19-III-1934, št. 33).
Ta velik in plemenit ideal lahko živimo pri svojem delu, ne glede na to, kakšno je; vedno moramo imeti perspektivo služenja družbi, "svet, ki ga je treba spremeniti", kot pravite v svojem oglasu. Všeč mi je, da v svojem namenu govorite o vodenju, ki je dobro za ljudi, podjetja in tudi za družbo kot celoto. Podjetja lahko naredijo veliko dobrega za družbo, čeprav je tudi res, da vsega, kar družba potrebuje, ni mogoče doseči prek podjetij, saj jih omejuje potreba po nudenju omejenih in specifičnih storitev ter ustvarjanju dobička, kar je del njihovega namena.
Potrebne so tudi odgovorne države, skupnosti in družine. Pri svojem oblikovanju si prizadevajte doseči celotno osebo, tudi v njeni duhovni razsežnosti, da bi lahko iz teh dobro oblikovanih oseb prispevali k služenju družbi v vseh njenih razsežnostih. To je sad posvečevanja vašega dela, ki ste ga dobro opravili iz ljubezni. Da bi preoblikovali svet, moramo začeti pri sebi in narediti prostor Bogu v svojem življenju in še posebej pri svojem delu.
Znane so nekatere besede ustanovitelja Opus Dei, ki vsebujejo zelo kratko in bistveno razmejitev pojma posvečevanja dela v obliki praktičnega nasveta: "Daj svojemu običajnemu poklicnemu delu nadnaravni motiv in posvetil boš svoje delo" (sv. Josemaría, Camino, n. 359). Ne gre za to, da bi stvari delali drugače, ampak za to, da bi iste stare stvari delali drugače, z nadnaravnim motivom, ki nas spodbuja, da vložimo več truda in več ljubezni.
Z drugimi besedami, dejavnost dela postane sveta, ko jo opravljamo zaradi nadnaravnega motiva. Vendar te izjave ne smemo razumeti kot nekakšno "moralo zgolj namenov"; v klasičnem smislu ne gre za to, da bi dali prednost finis operantis kot neodvisno od finis operis, ki bi mu bila odvzeta ustreznost. Na spletni strani finis operantis je motivacija delavca, ki jo lahko vodijo različni nameni. Na spletni strani finis operis je, kaj se želi z dejavnostjo doseči, kar je lahko storitev za stranko, dokončanje poročila ali doseganje cilja. Da bi s svojim delom učinkovito služili, niso dovolj le dobri nameni, temveč je treba priti do konkretnih dejstev. Služiti, služitikot je govoril sveti Josemaría.
Nadnaravni red prevzema in povzdiguje to človeško resničnost, tako da je delo sveto, če je "rojeno iz ljubezni, kaže ljubezen, je naročeno ljubezni" in če je ta ljubezen tista "Božja ljubezen, ki je bila izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan" (Rom 5, 5). Ko živimo to enotnost življenja, o kateri je toliko govoril sveti Josemaría, se ta Božja ljubezen preliva v vse dejavnosti našega dela: poročila, klice, majhne podrobnosti, ki jih opravljamo z ljubeznijo. Na spletni strani finis operantis prodira in obvešča od znotraj finis operis vseh naših dejanj.
Delo je sveto, posvečeno, če ga vodi in utemeljuje Božja ljubezen do Boga in do drugih. To je vsebina tistega "nadnaravnega motiva", ki zadostuje za posvečenje dela; še bolje je razumeti, da ta "namen" sam po sebi teži k človeški popolnosti samega dela: "Gospodu ne moremo ponuditi nečesa, kar v slabih človeških mejah ni popolno, brez napake, opravljeno s pozornostjo do najmanjših podrobnosti: Bog ne sprejema nekvalitetnega dela. Ne darujte ničesar pomanjkljivega, nas opominja Sveto pismo, saj to ne bi bilo vredno Njega (Lev XXII, 20). Zato mora biti delo vsakega človeka, delo, ki zaposluje naše dneve in energijo, vredna daritev Stvarniku, operatio DeiTo je delo Boga in za Boga: z eno besedo, dokončana, brezhibna naloga." Sveti Josemaría, Božji prijateljišt. 55: prim. št. 58 in 6).
Vendar dela s popolnostjo ne smemo zamenjati z perfekcionizem ki lahko izvirajo iz ponosa in pomanjkanja reda. Delati moramo v mejah razumnosti, saj se zavedamo, da imamo veliko poklicev, ki zahtevajo našo pozornost, v katero moramo vnesti tudi Božjo ljubezen.
Posvečeno delo ni le delo po Bogu in za Boga, ampak je hkrati in nujno Božje delo, saj je Bog tisti, ki posvečuje; on je tisti, ki prvi ljubi in omogoča našo ljubezen po Svetem Duhu, pri katerem je naša ljubezen udeležena. Da bi Bog deloval v nas in po našem delu (da bi bilo naše delo Božje delo)V svojem dnevu moramo odpreti prostor za Boga, prostor za molitev in poslušanje - doma, v pisarni, na ulici, v cerkvi -, da bi dosegli enotnost z Bogom, ki mu omogoča, da vstopa v vsa naša dejanja.
Posvečujoče delo v objektivnem, zunanjem, strukturnem smislu (npr. finance ali računovodstvo) je neločljivo povezano ne le s posvečevanjem z delom (v vsakdanjem življenju, s konkretnim prizadevanjem za doseganje ciljev služenja ljudem), ampak tudi s posvečevanjem samega sebe v delu (rast v ljubezni), ki je nujna in neposredna posledica posvečujočega dela v njegovem subjektivnem vidiku (kot delovanje osebe).
Seveda lahko neposvečeno subjektivno delo prispeva k posvečevanju sveta, kolikor prispeva k vzpostavitvi naravno učinkovitih in pravičnih družbenih, gospodarskih itd. struktur, kar je nepogrešljiv del od Boga danega reda teh struktur. Tu na primer pomislite na cilje trajnostnega razvoja Združenih narodov.
Vendar le subjektivno delo, ki je posvečeno in zato posvečujoče za tiste, ki ga opravljajo, nujno sodeluje ne le pri oblikovanju pravičnega sveta, ampak ga tudi oskrbuje s Kristusovo ljubeznijo, ga posvečuje. Seveda je za to posvečevanje sveta od znotraj potreben ne eden, ampak veliko ljudi, ki posvečujejo svoje delo in se posvečujejo pri svojem delu v vseh poklicih.
Tudi sveti Josemaría je to potrdil z izrazom "božanske poti zemlje so se odprle". Potrebujemo veliko moških in žensk, ki želijo hoditi po teh poteh, da bi svet dvignili od znotraj, ne z organiziranimi in morda ideološkimi kampanjami, ki lahko polarizirajo, ampak z notranjo rastjo vsakega človeka na svojem mestu, ki je odprt za druge in tako sprejema Božjo milost, ki želi širiti vero, upanje in dobrodelnost okoli nas.
Pred vami je velik cilj, da izobrazite poslovne voditelje, ki bodo ustvarili okolje, v katerem bodo delali številni drugi in se s svojim delom razvijali kot ljudje. Pripraviti ljudi s tako odgovornostjo je velika odgovornost.
Pogosto nimajo jasnih receptov, kako razložiti problem ali rešiti situacijo. Na splošno vodstveno delo vključuje vrsto dejavnosti, kot so predvidevanje, organiziranje, usklajevanje in nadzorovanje razvoja in rezultatov dejavnosti organizacije.
Ob tako zapleteni in spremenljivi realnosti je razumljivo, da se pri teoretiziranju narave ali analizi prakse vodstvenega dela pojavljajo bolj ali manj različne razlage (prim. na primer G. Scalzo in S. García Álvarez, El Management como práctica: una aproximación a la naturaleza del trabajo directivo, v "Empresa y humanismo", XXI (2018), str. 95-118).
Zato izobraževanje na področju upravljanja ne zahteva le pomnjenja načel ali zbiranja marketinških, finančnih, strateških ali računovodskih orodij, temveč tudi preudarno razumevanje, ki ga običajno pridobimo le z dolgimi in dobro prebavljenimi izkušnjami.
Odgovornost upravitelja zahteva preudarnost, ki je najprimernejša vrlina pri upravljanju. Spomnimo se znane izjave svetega Tomaža Akvinskega: "modri naj nas učijo, sveti naj molijo za nas, preudarni naj nas vodijo". Vaši učenci se bodo s pomočjo srečanj z metodo primera naučili preudarnosti, postavljanja ključnih vprašanj, poglabljanja v argumente, razumevanja stališč drugih brez predsodkov in spreminjanja mnenja.
V najbolj splošnem izrazu preudarno ravnanje zahteva zadostno poznavanje preteklosti (precedensov v zvezi z vprašanji), pozornost na okoliščine, ki omejujejo sedanje vprašanje, in predvidevanje prihodnjih učinkov morebitnih odločitev.
"Preudarnost je poleg tega, da je izpopolnjujoča navada te vrste dejavnosti (praxis), edina intelektualna krepost, katere cilj je moralni, to pomeni, da deluje kot neke vrste most med obema dimenzijama, ki omogoča uskladitev misli in dejanj", (G. Scalzo in S. García Álvarez, cit. P. 112.). S preudarnim vodenjem bodo udeleženci vaših programov rasli kot posamezniki, moralno in intelektualno, ter bodo lahko ustvarjali okolje, v katerem bodo rasli tudi drugi, in tako prispevali k izboljšanju družbe.
Zdi se mi, da sta drugi značilnosti dobrega vodstvenega dela odprtost in prilagodljivost. Odprtost za učenje iz izkušenj in študij. Odprtost za razumevanje sprememb, ki jih zahtevajo novi časi. Odprtost za sprejemanje in vrednotenje predlogov ali razlag drugih, ne da bi hiteli ali priznavali predsodke. Znanje poslušati. Odprtost, da pobud ne ukinjamo samovoljno, temveč jih spodbujamo in usmerjamo. Odprtost za razumevanje in sprejemanje priložnosti za spremembe; zlasti odprtost duha za spreminjanje mišljenja: kot je dejal sveti Josemaría, "nismo kot reke, ki jih ni mogoče obrniti nazaj".
Skratka, odprtost srca, da bi razumeli in ljubili druge. Ta odprtost nas vodi k sprejemanju drugih takšnih, kakršni so, brez obsojanja ali predsodkov, in k izzivanju, da bi bili boljši. Gre za to, da smo most tudi za ljudi, ki mislijo drugače. Zelo dobro lahko delate z ljudmi druge vere ali brez vere in z ljudmi, ki sledijo življenjskim slogom, ki jih ne delite, vendar z ljudmi, ki imajo običajno vedno dobro ozadje, na katerem lahko gradite prijateljstvo in skupni projekt v podjetju.
Pri prožnosti je jasno, da je nasprotna togosti, ni pa nasprotna moči. Gre za sposobnost sprejemanja in odločanja o potrebnih ali zaželenih izjemah. V tem kontekstu se mi zdi zanimivo omeniti tudi pomen spodbujanja notranje svobode zaposlenih na vseh strokovnih ravneh, pri čemer je treba navesti razloge za to, kar se zapoveduje. Želeti si morajo želeti dobro opravljati svoje delo, da bi lahko bolje služili. Prav tako se pri dobrem vodstvenem delu izogibamo pretiranemu nadzoru in pretiranim podrobnostim, ko nekaj naročamo. Na spletni strani mikromanagement kot način vodenja ustvarja lutke, ne pa zrelih ljudi z lastnimi merili.
Prav tako je treba omeniti, kako pomembno je znati delegirati glede na okoliščine ljudi in okolja. Spomnim se na to, kar je v širšem kontekstu zapisal sveti Josemaría: "Pri vseh ni mogoče uporabiti istih sredstev. Tudi pri tem je treba posnemati ravnanje mater: njihova pravičnost je, da z neenakimi otroki ravnajo neenako." (Sv. Josemaría, Pismo 29-IX-1957, n. 25).
Nekateri, mlajši, potrebujejo spremljanje in povratne informacije, da bi čim prej pridobili izkušnje, ki jih potrebujejo za dobro opravljanje svojega dela. Drugi, bolj zreli, potrebujejo treniranje s katerimi se naučijo sprejemati lastne odločitve. Pride čas, ko lahko delajo brez nadzora, saj jim lahko vodja s popolnim zaupanjem in brez skrbi zaupa naloge. Oba pa potrebujeta zaupanje, bližino in prijateljstvo svojih vodij.
Vodstvena dejavnost običajno zahteva usmerjanje različnih elementov in ukrepov k skupnemu cilju. Zato je potrebna zadostna sposobnost sinteze, ki ob ohranjanju pozornosti, ki razlikuje različne elemente zadeve, uspe te elemente združiti v skupno končno razsežnost. Tu se pojavi tisto, čemur mnogi pravijo namen podjetja, ki vključuje pozornost do številnih deležnikov - inzainteresirane strani - tako da dejavnost upravljanja hkrati združuje prizadevanja vseh.
Poseben pomen vodstvenega dela je očitno v tem, da so od njega v veliki meri odvisni učinkovitost dela drugih ljudi, njihova osebna rast z delom ter kultura in ton podjetja. Od tod izhaja poseben vidik odgovornosti vodij. Vodstveni položaj ni privilegij, temveč služba in odgovornost, ki je v ustvarjanju učinkovitega konteksta za delo drugih. Zato mora vodja spodbujati notranjo naravnanost, ki ga sili, da odločno opravlja svoje dolžnosti.
Tu teh vodij ne izobražujete le s poukom in timskim delom, temveč tudi z ustvarjanjem vzdušja dobro opravljenega dela - vključno z različnimi vidiki: urejeni vrtovi, čiste table, dobro pripravljene ure z nazornimi in jasnimi zaključki - ter veselja in človeške bližine, skrbi za ljudi.
In končno, ta ton prijateljstva, v katerem se vsi zavedajo, da so zares pomembni, da so ljubljeni, pojasnjuje odprtost in veselje, ki ju vidite v svoji šoli in na srečanjih alumnov.
Najlepša hvala.
Prenesi celoten govor, ki ga želite deliti.
