- Z veseljem vas pozdravljam, dragi oče Marwan, še posebej v teh dneh, ko po televiziji spet gledamo in v časopisih beremo o spopadih, ki pretresajo Jeruzalem in Sveto deželo. Pogovor z nekom, ki se zavzema za institucionalno komunikacijo in kristjane v Sveti deželi, nam pomaga razumeti, kako velika je kompleksnost tega dela sveta. In vi ste primer te zapletenosti.
Da, rodil sem se v Jeruzalemu leta 1974 v ekumenski družini. Moj oče je bil iz pravoslavne Cerkve, mama pa iz latinske Cerkve. Kot ste pričakovali, so me krstili melkiti, saj je bil stric moje mame melkitski duhovnik. Ko sem se rodil, je prosil moje starše, naj me krstijo sami, in to po svojem obredu. Potem so starši želeli, da bi šel v eno najboljših šol, ki jih imamo v Jeruzalemu. Zato so me vpisali v anglikansko šolo. In na koncu sem s pravoslavnim očetom, latinsko materjo, krščen pri melkitih in šolan pri anglikancih, končno vstopil v samostan frančiškanov v Sveti deželi.
- No, nekaj zelo fascinantnega, vendar ne preveč enostavnega za razumevanje za tiste, ki ne živijo na Vzhodu in ne poznajo te kompleksnosti?
In pozor, moj prvi stik z vero je bil pravzaprav v anglikanski cerkvi. V šoli smo hodili v cerkev molit, seveda po anglikanskem obredu. Hkrati so me starši pošiljali v oratorij v župnijsko cerkev, ki je bila latinska. Hodil sem enkrat na teden in kolikor pogosto sem le mogel. Takrat sem spoznal nekaj mladih prijateljev, ne iz šole, ampak iz soseske, ki so bili del frančiškanske mladine v starem mestnem jedru Jeruzalema. Pridružil sem se jim, ker mi je bilo všeč, kako so se srečevali pri molitvi in premišljevanju Božje besede. Postopoma sem bolje spoznal frančiškanske brate in začel čutiti Božji klic, da bi bil del te frančiškanske bratovščine.
Ob koncu zadnjega letnika srednje šole sem se že odločil, da vstopim v samostan in se preizkusim v frančiškanskem življenju pri bratih iz Kustodije Svete dežele. Moji starši so temu odločno nasprotovali. Vendar so mi po mojem vztrajanju dovolili vstop v samostan.
- Izraelski državljan, arabsko-palestinske narodnosti, krščanske vere, ki je bil vzgojen med različnimi veroizpovedmi in obredi. Kako živite to zapleteno identiteto?
Vsekakor mi kot Palestincu, rojenemu v Jeruzalemu, ki je pravzaprav v Izraelu, državi s številnimi narodnostmi, z zelo raznolikim cerkvenim ozadjem, ni bilo in še vedno ni lahko ... No, opazite, da bi v Jeruzalemu vsakdo rad imel svoj kotiček.
In to ni bilo enostavno, predvsem zato, ker v Sveta dežela človek se mora prilagoditi številnim miselnostim in načinom obstoja. Ne govorim samo o arabskih državljanih Izraela, ampak tudi o različnih mentalitetah številnih romarjev, ki ves čas obiskujejo Sveto deželo, in pogosto tudi številnih tujcev, ki tam živijo. Po eni strani je njihova prisotnost lahko izziv, po drugi strani pa je tudi bogastvo. Izziv zato, ker sta potrebna ekumenski duh in medverska odprtost. Bogastvo je v tem, da znamo razumeti in ceniti najboljša sporočila vseh teh kultur.
- Koliko kristjanov je v Sveti deželi, katere veroizpovedi in kakšne so njihove posebne potrebe?
Kristjani v Sveti deželi so pripadniki različnih cerkva. Tu so katoliška cerkev, anglikanska cerkev, protestantska cerkev in pravoslavne cerkve. Vendar pa kristjani živimo skupaj v veliki harmoniji vere, saj verujemo v istega Boga in odrešenika Jezusa Kristusa. Nujno potrebujemo potrditev svojega obstoja in navzočnosti kot združeno telo, saj nas je manj kot 2 % prebivalstva Svete dežele (samo država Izrael ima skoraj 9,5 milijona prebivalcev). Tako smo v resnici manjšina.
Normalno je, da imamo potrebo po samopotrditvi in po tem, da povemo, da smo resnično prisotni. Dejansko smo prisotni z znanstvenega in izobraževalnega vidika, z upravnega vidika, v svetu dela in poslovanja, pa tudi z vidika vere.
- Ta vidik vere in dialoga je zelo pomemben, saj vemo, da imajo kristjani posebno vlogo v mirovnih pogovorih, ker imajo najboljše šole v državi. Statistično so pri študiju najuspešnejši, zlasti na področjih, kot je medicina. In so pravi dejavnik narodne enotnosti, čeprav so stisnjeni med dve veliki večinski veroizpovedi: judovstvo in islam.
Res je. Smo ena od sestavin družbe, ki živi v Sveti deželi med kristjani, muslimani, judi, druzi in drugimi. Kar se dogaja na družbenopolitični ravni v celotni družbi, se dogaja tudi nam. In kar lahko doživljajo drugi, doživljamo tudi mi. Toda to, da smo v manjšini, pomeni, da smo močni. Dejansko smo prisotni na številnih področjih, kot ste dejali. Vplivni smo tudi zaradi podpore Cerkve.
- Trenutno študiraš institucionalno komuniciranje na Papeški univerzi Svetega križa. Kakšni bodo vaši apostolski cilji, ko boste končali študij? Zanima nas tudi, kakšna je bila vaša poklicna pot pred prihodom v Rim.
Zelo sem se ukvarjal z apostolatom in pedagoškim usposabljanjem. Petnajst let sem bil ravnatelj šole, bil pa sem tudi župnik v mestu Betlehem in v župniji v Nazaretu. Poleg tega sem delal na različnih vzgojnih in pastoralnih področjih, na primer v "Casa del Fanciullo", centru za otroke s posebnimi telesnimi in socialnimi motnjami. Sedaj se moja usmeritev spreminja, in sicer v smislu načina mojega dela. Vendar cilj ostaja in bo vedno ostal služenje Božji besedi, spodbujanje in oznanjevanje njegovega sporočila odrešenja. Evangelizacija je ključna beseda mojega študija.
Zato se trenutno usposabljam, da bi se lahko vrnil in delal v Krščanski medijski center v Jeruzalemukjer bom lahko preko medijev evangeliziral v svoji državi. Glas kristjanov v Sveti deželi bi rad prenašal na nacionalni in mednarodni ravni, saj naš glas jasno kaže, da smo živi kamni Jezusove dežele in da je naše življenje poslanstvo, poklicanost, da vztrajamo v veri. Predstavljanje resnične identitete kristjanov v Sveti deželi je dolžnost, in če to resnično želim, moram vedeti, kako to storiti, zato sem se odločil za študij družbenega in institucionalnega komuniciranja na Papeški univerzi Svetega križa v Rimu.
- V tem smislu je pomemben tudi prispevek naših dobrotnikov, ki vam in drugim študentom z vsega sveta pomagajo, da ste ustrezno usposobljeni, da lahko služite vsakemu v njegovi posebni resničnosti...
Seveda! V arabščini pravijo, da je beseda "da" beseda, ki jo blagoslavlja Gospod, saj kaže na spoštovanje njegovega načrta, spoštovanje pa na vero. Vi, dragi dobrotniki fundacije CARF, ste izkazali vero, ko ste se odzvali prošnji za pomoč naše Papeške univerze Svetega križa, ki usposablja ljudi, ki bodo zaradi te priprave lahko bolje delali na Gospodovem področju, zato je vaš 'da' resnično blagoslovljen od Gospoda. Prinesel vam bo vse njegove blagoslove, saj ste na posreden način sodelovali pri širjenju Božje besede v sporočilu odrešenja. Ste naši partnerji pri evangelizaciji. Za to se vam zahvaljujem in molim za vas, Gospod pa vas bo nagradil za vašo velikodušnost.
- Najlepša hvala, dragi oče Marwan... In kot pravijo v Sveti deželi... Shalom, Salam!
Gerardo Ferrara
Diplomirala iz zgodovine in političnih ved, specializirala se je za Bližnji vzhod.
Odgovoren za študente Papeške univerze Svetega križa v Rimu.