Aquí puedes leer la primera entrega de este análisis.
Izraz "Koran" izhaja iz semitskega korena qaraʼa v pomenu recitacije ali recitiranega branja, torej psalmodije. Že v antiki so kristjani in Judje na Bližnjem vzhodu uporabljali enakovreden aramejski glas, qeryan, za označevanje slovesnega recitiranja svetih besedil. Vendar je uporaba istega korena še starejša: ʼAnī qōl qōreʼ ba-midbar (hebrejsko: glas tistega, ki kliče v puščavi, kot v knjigi preroka Izaije, kasneje citiran v grščini v Novi zavezi) ima pomen klicati, klicati, oznanjati, peti.
Koran je sveto besedilo muslimanov. Za večino muslimanov je to neustvarjena Božja beseda. Razdeljena je na sto štirinajst poglavij, imenovanih sūra, s pripadajočimi verzi, imenovanimi ayāt. Za vsakega neislamskega eksegeta je v besedilu veliko odlomkov, ki so enaki ali vzporedni s tistimi v drugih, starejših dokumentih, predvsem v Stari in Novi zavezi, pa tudi s predislamskimi praksami, tradicijami in običaji, kot so verovanje v škratke, ǧinn, romarski obredi, legende o izginulih ljudstvih in čaščenje Ka‛be.
El problema de las fuentes coránicas es, por lo tanto, muy importante. Dichas fuentes no pueden sin duda alguna ser algo escrito, ya que Mahoma, considerado universalmente autor (por los académicos) o portador (por los creyentes musulmanes) de la revelación reportada en el Corán, era analfabeto y no podía, por supuesto, tener acceso personal a la lectura de libros sagrados cristianos y judíos.
Por consiguiente, es en forma oral que muchas nociones religiosas del cristianismo y el judaísmo llegaron a sus oídos, y esto en dos fases: los festivales populares que se celebraban periódicamente en La Meca, donde los prosélitos de sectas heréticas cristianas y judías a menudo se refugiaban para escapar de la persecuciones en el Imperio Bizantino (eso se puede deducir de muchas nociones cristianas heréticas y reminiscencias de los libros de haggadah y de libros apócrifos de los que abunda el Corán) y, como dijimos, los viajes comerciales que M. realizó más allá del desierto (también en este caso las nociones que tuvo que aprender son pocas, imprecisas e incompletas, como se desprende de las citas coránicas).
Videli smo, da je bil Muḥammad takoj prepričan, da je predmet razodetja, ki je bilo pred njim že posredovano drugim ljudstvom, Judom in kristjanom, in da prihaja iz istega vira, nebeške knjige, ki jo je imenoval umm al-kitāb. Vendar so se komunikacije v njegovem primeru pojavljale s prekinitvami, zaradi česar so se mu nasprotniki smejali. Videli smo tudi, da je Alah slednjemu pogosto zagotovil neverjetno ustrezne odgovore na njegove zahteve in težave ter opomine, kot so naslednji:
"Neverniki pravijo: "Zakaj vam Koran ni bil razodet naenkrat? Toda [vedi, o Mohamed, da] smo ti ga razkrili postopoma, da bi tako okrepili tvoje srce. In kadarkoli bodo predstavili argument [proti sporočilu], vam bomo razkrili resnico, tako da jih boste lahko ovrgli z jasnejšim in očitnejšim temeljem.[1]".
Posledica takšnih prekinitev in Mohamedove navade, da je pogosto spreminjal svojo različico, je fragmentarni značaj Korana ter pomanjkanje logičnega in kronološkega reda: vse je namenjeno takojšnji uporabi in porabi. To je bilo jasno že zgodnjim komentatorjem Korana, kmalu po smrti "preroka" islama, zlasti v zvezi z vprašanjem verzov, ki jih razveljavljajo kasnejši verzi. Da bi zadevo čim bolje rešili, so sure razvrstili na mekkanske in medinske glede na obdobje, v katerem so bile razkrite.
La caligrafía y ornamentación antigua del Corán India probablemente antes de 1669 DC.
Razdeljen je na tri faze: prvi, ki ustreza prvim štirim letom Mohamedovega javnega življenja in za katerega so značilne kratke, strastne in slovesne sure s kratkimi verzi in močnimi nauki, katerih namen je pripraviti misli poslušalcev na sodni dan (yawm al-dīn); drugo, ki zajema naslednji dve leti, v katerem se navdušenje na začetku preganjanj umiri in se pripoveduje o življenju prejšnjih prerokov v obliki, ki je zelo podobna hagadi (rabinska literatura pripovednega in homiletičnega tipa); tretje, od sedmega do desetega leta javnega življenja v Meki, prav tako polno preroških legend in opisov božjih kazni.
Ugotavljamo, da se je M. po hegiri zelo spremenil. Sure so naslovljene na Jude in kristjane, pri čemer se prijazni in pohvalni ton, ki je bil v prvi fazi namenjen njim, postopoma izgublja in v zadnjih letih življenja "preroka" islama doseže vrhunec s pravim napadom. Iz te dobe je na primer sūra 9, v kateri je v 29. verzu zahtevano naslednje: ponižanje:
"Borite se proti tistim, ki ne verjamejo v Alaha in sodni dan, ne spoštujejo, kar sta Allah in njegov poslanec prepovedala, in ne sledijo pravi veri [islamu] med ljudstvom knjige [Judi in kristjani], razen če se strinjajo s plačilom davka [s katerim jim je dovoljeno živeti pod zaščito islamske države in hkrati ohraniti svojo vero] s pokorščino."
Posledica tega bodo zakoni, ki bodo za pripadnike judovske ali krščanske vere določali različne omejitve, kot so posebna obleka, prepoved nošenja orožja in jahanja itd.
Aunque el Pentateuco, los Salmos y el Evangelio son admitidos explícitamente como revelados por el Corán, existen diferencias considerables entre el islam y el judaísmo, y aún más entre el islam y el cristianismo. Estas divergencias, como dijimos, reflejan los contactos entre Mahoma y las sectas heréticas cristianas, cuya existencia en esa época era algo bastante común tanto en el Imperio Bizantino como, sobre todo, justo fuera de sus fronteras.
Entre las divergencias más evidentes, están aquellas relacionadas con la figura de Cristo, por las cuales los libros apócrifos cristianos ejercen una particular influencia sobre el Corán. En el libro sagrado del Islam, por ejemplo: Jesús es el hijo de María y nació de un nacimiento virginal, y sin embargo, esta María es la hermana de Moisés; los milagros realizados por Jesús desde la infancia se narran con gran detalle, y se le atribuyen los nombres de Mesías, Espíritu de Alá y Palabra, colocándolo en un nivel de superioridad con respecto a los otros profetas, pero se especifica que Cristo no es más que un siervo de Alá, un hombre como los demás; se establece, entre otras cosas, que su muerte en la cruz nunca habría ocurrido: en lugar de Jesús, solo un simulacro habría sido crucificado[2].
Še ena precejšnja razlika, ki je za islam nekaj povsem zemeljskega (še en razlog, zakaj o islamu govorimo kot o naravni religiji), je naredila vtis na preproste in grobe prebivalce puščave: zeleni vrtovi, očarljivi potoki, vino, ki ne omamlja, vedno nedotaknjene Device. V njem ni ničesar, kar bi izražalo koncept blaženega vida in udeležbo vernikov v samem Božjem življenju: Alah je nedostopen človeškemu vidu (6/103).
Med drugimi razlikami je tudi ta, da je Alah vnaprej določil človeška dejanja (v tem je islam zelo podoben kalvinizmu). V Koranu so odlomki, ki bolj ali manj podpirajo svobodno voljo ali ji popolnoma nasprotujejo, vendar je prav slednje s spretnimi popravki sprejela sunitska ortodoksija in s tem dala islamu pečat predeterminizma (maktub, usoda vsakega človeka, je strogo zapisana in vnaprej določena s strani Boga).
Koran je dejansko sestavljen po Mohamedovi smrti, ko se je začelo zbiranje vseh delov razodetja, ki ga je zaupal svojim privržencem. Sure so razvrščene po dolžini (od najdaljše do najkrajše, čeprav z več izjemami, tudi zaradi nezmožnosti logičnega ali kronološkega zaporedja). V tem obdobju so se začeli ostri boji in notranje delitve med različnimi strankami in tokovi, boji, ki so se zadušili v krvi, pri čemer je vsaka stran izmišljevala verze in citate iz Korana, da bi podprla svoje zahteve.
To je arabska beseda, ki pomeni 'uhojena pot', podobno kot halakha v hebrejščini, in označuje zapisani zakon. s semantičnega vidika lahko oba izraza, arabskega in hebrejskega, enačimo z našim 'zakonom' ('neposredna' pot, pot, ki ji je treba slediti). Šarī‛a, islamsko pravo ali zakon (po "ortodoksnem" sunitskem prepričanju), temelji na štirih glavnih virih:
Ker smo Koran že obravnavali, si oglejmo neposredno druge tri vire, začenši s sunno (navada, tradicija, ravnanje prednikov), ki je beseda, ki že pred Mohamedom označuje tradicionalne običaje, ki so urejali življenje Arabcev. V islamskem kontekstu isti izraz opredeljuje vse Mohamedove reči, dejanja in ravnanja po pričevanju njegovih sodobnikov. In tu nastopi ḥadiṯ, tj. pripoved ali poročilo o Mohamedovi sunni, narejeno po določeni shemi, ki temelji na isnād (podpora in naštevanje oseb, ki so poročale o anekdoti, v naraščajočem vrstnem redu do neposredne priče epizode) in matn (besedilo, glavnina pripovedi). Ta vir je bil izredno potreben, saj je bil Islam ob M. smrti le osnutek tega, kar je nastalo pozneje. Po osvojitvi tako velikih ozemelj in posledičnem soočenju z novimi kulturami je bilo treba najti tudi rešitve za probleme in težave, s katerimi se "božji glasnik" še nikoli ni neposredno soočil.
Y fue precisamente a Mahoma a quien se recurrió para que él mismo pudiera especificar, aunque ya había fallecido, una serie de puntos que solo se intuyen en el Corán o que nunca se abordaron, en relación con varias disciplinas. Así, se creó un conjunto de tradiciones verdaderas, presuntas o falsas en un momento en que cada una de las facciones que luchaban dentro del islam afirmaba tener a Mahoma de su lado y le atribuía esta o aquella afirmación, construyendo aparatos enteros de testimonios totalmente desconfiados.
El método que se adoptó para detener este flujo desbordante fue extremadamente arbitrario. De hecho, no se utilizó el análisis textual y ni la evidencia interna de los textos (lo mismo se puede decir con respecto a la exégesis coránica que es casi inexistente), que es el criterio por excelencia, en el cristianismo, para determinar y verificar la autenticidad de un texto. Por lo contrario, se confió exclusivamente en la reputación de los garantes: si, por lo tanto, la cadena de testigos era satisfactoria, cualquier cosa podía ser aceptada como verdadera. Hay que señalar, con relación a ello, las tradiciones definidas como más antiguas y cercanas a Mahoma son las menos confiables y que más han sido construidas artificialmente (algo que también es posible averiguar por la excesiva afectación del idioma).
Tretji vir islamskega prava ali šarī‛a je qiyās ali sklepanje po analogiji, s katerim se je na podlagi preučitve določenih in rešenih vprašanj našla rešitev za druga, ki niso bila predvidena. V tem primeru je uporabljeno merilo ra'y, tj. stališče, intelektualni pogled, sodba ali osebno mnenje. Zadevni vir je postal potreben od zore islama, saj je, kot smo videli, nedoslednost Korana in ḥadīṯ povzročila precejšnjo zmedo in privedla do tega, da je za prva dva vira začelo veljati izročilo o razveljavitelju in razveljavljenem.
Če pa qiyās ni zadostoval za razrešitev vseh nerešenih vprašanj, je bil dodan četrti vir, vox populi ali iǧmā‛ (ljudsko soglasje), ki je zagotovil trdno podlago za celoten pravni in doktrinarni aparat. Ta vir se je zdel več kot upravičen tako za citate iz Korana kot za nekatere hadīṯ, v enem od njih je Mohamed trdil, da se njegova skupnost ne bo nikoli zmotila. Iǧmā‛ je lahko doktrinarno soglasje, ki ga dosežejo doktorji prava; soglasje o izvajanju, kadar gre za običaje, uveljavljene v splošni praksi; tiho soglasje, tudi če ni soglasno, pravnikov v primeru javnih dejanj, ki ne vključujejo obsodbe kogar koli.
El trabajo constructivo para deducir el derecho de las cuatro fuentes indicadas (Corán, sunna, qiyās e iǧmā‛) se llama iǧtihād (da ǧ-h-d, la misma raíz que el término ǧihād), o “esfuerzo intelectual”. El esfuerzo en cuestión, una verdadera elaboración del derecho positivo islámico, basado sin embargo en una palabra “revelada”, duró hasta alrededor del siglo X, cuando se formaron las escuelas jurídicas (maḍhab), después de lo cual “las puertas iǧtihād” se consideran oficialmente cerradas. Desde entonces, tan solo se puede aceptar lo que ya se ha resuelto, sin introducir más innovaciones (bid‛a).
Los más rígidos en este sentido son los wahabitas (fundados por Muḥammad ibn ‛Abd-el-Waḥḥab: la doctrina wahabita es la oficial del reino de los Sa‛ūd, monarcas absolutos de Arabia Saudita) y los salafistas (fundadores y principales exponentes: Ǧamal al-Dīn al-Afġāni e Muḥammad ‛Abduh, siglo XIX; los Hermanos musulmanes son parte de esta corriente). Según la visión de ambos movimientos, dentro de la doctrina islámica se introdujeron innovaciones excesivas; por lo tanto, es necesario volver a los orígenes, a la edad de oro, la de los padres (salaf), en particular la de la vida de Mahoma en Medina y de sus primeros sucesores, o califas.
Preden nadaljujemo, lahko povemo nekaj besed o konceptu ǧihād. Po muslimanskem pravu je svet razdeljen na dve kategoriji: dār al-islām (hiša islama) in dār al-ḥarb (hiša vojne): proti slednji so muslimani v stanju stalne vojne, dokler ves svet ni podrejen islamu. ǧihād je v islamskem pravu tako pomemben, da se skorajda šteje za šesti steber islama. V tem smislu obstajata dve obveznosti bojevanja: kolektivna (farḍ al-kifāya), kadar je dovolj vojakov, in individualna (farḍ al-‛ayn), v primeru nevarnosti in obrambe muslimanske skupnosti.
Obstajata dve vrsti ǧihād, majhna in velika. Prva je dolžnost boriti se za širjenje islama, druga pa je vsakodnevno in stalno prizadevanje posameznika na poti k Bogu, v praksi pot spreobrnjenja. Preko ǧihād so številne krščanske dežele, največkrat s kapitulacijo, prešle v roke islama, v tem primeru pa tudi njihovi prebivalci, ki veljajo za "ljudi zaveze" ali ahl al-ḏimma, ali preprosto ḏimmī, so postali zaščiteni podaniki države, drugorazredni državljani, za katere velja plačilo davka na kapitulacijo, imenovanega ǧizya, in davka na zemljišča v lasti, ḫarāǧ.
Gerardo Ferrara
Diplomirala iz zgodovine in političnih ved, specializirala se je za Bližnji vzhod.
Odgovoren za študente na Univerzi Svetega križa v Rimu.
