"Moje ime je Paweł Piotr Labuda in sem poljski duhovnik gdanske nadškofije, posvečen leta 2015. Odraščal sem v katoliški družini, kjer so vero močno prakticirali. Moj oče dela kot avtomehanik, mama pa poučuje verouk v osnovni šoli. Imam še mlajšega brata in sestro. Moja starša sta bila v času mojega otroštva in odraščanja del cerkvenega gibanja za družine in sta bila in sta še vedno zelo vključena v župnijsko življenje. Lahko rečem, da sem v njih prejel velik Božji dar, saj se je od tam - iz družine, iz vere staršev in starih staršev ter zaradi njihovih molitev - rodil moj duhovniški poklic.

Po prvem svetem obhajilu sem bil ministrant v domači župniji, v župniji Povzdignjenja svetega križa v kraju Pruszcz Gdański blizu Gdanska, in tam služil približno deset let, dokler me niso sprejeli v semenišče. To mi je dalo dodatno priložnost, da sem poglobil svojo vero, saj ministrantsko služenje ni bilo omejeno le na služenje pri mašah, ampak se je razširilo tudi na druge župnijske dejavnosti. Nato sem imel kot najstnik priložnost sodelovati tudi na srečanjih mladinske skupnosti, ki je bila ustanovljena v župniji. To mi je omogočilo, da sem zelo natančno opazoval življenje duhovnikov. S hvaležnostjo moram priznati, da so mi duhovniki, ki sem jih poznal v domači župniji, vedno dajali dober zgled duhovništva. Njihov način duhovništva (vključenost v župnijsko življenje, bližina ljudem, predvsem pa globoka vera) je prav tako močno vplival na mojo odločitev za vstop v semenišče.

Poleg "verskih" dejavnosti se je moje najstniško življenje vrtelo tudi okoli glasbe. Ker je moja mama malo igrala klavir, je to strast začela prenašati name, ko sem bil star že 6-7 let. V naslednjih letih se je to moje zanimanje razvijalo in pri 13 letih sem se odločil, da bom obiskoval glasbeno šolo v Gdansku, ki je bila nekakšna večerna ali nočna šola: po končanem pouku v šoli v domačem mestu sem se tam učil kitaro in klavir (zanimale so me tudi orgle in po zaslugi župnika sem imel priložnost vaditi tudi v cerkvi). Po kratkem času so se pojavili prvi uspehi, tudi na državni ravni. Zahvaljujoč učitelju sem se lahko udeležil številnih glasbenih tečajev in tekmovanj, kjer sem poleg tekmovanja vedno lahko spoznal ljudi z enako strastjo. Moje zanimanje za glasbo se je razvilo do te mere, da sem začel načrtovati svoje življenje tako, da sem svojo prihodnost povezal prav s to dejavnostjo. Sanjal sem celo o tem, da bi postal dirigent. In v tistem trenutku je Bog začel vse spreminjati. ....

Leto pred maturo, ko sem bil star približno 18 let, se mi je zdelo, da slišim Božji glas, ki me vabi, naj odkrijem duhovniški poklic. Sprva sem se odzval tako, da sem to možnost odločno zavrnil s svojim razumom; pravzaprav sem vse načrtoval in moja prihodnost, ki sem jo načrtoval sam, se mi je zdela zelo primerna. Toda namesto da bi ta glas izginil, je postajal vse glasnejši, tako da se je bilo nemogoče pretvarjati, da ga ne slišim. Vedel sem, da vstop v semenišče pomeni, da se bom odpovedal vsemu, vsemu, kar sem načrtoval. Odločil sem se, da se pogovorim z duhovnikom, ki me je, ker je bil pred leti prav tako glasbenik, spodbudil, naj pozorno prisluhnem temu glasu in razločim, od kod prihaja. Ne da bi se tukaj spuščal v podrobnosti ... končno sem se po nekaj mesecih odločil, da se prijavim za sprejem v gdansko semenišče.

Čas mojega semeniškega izobraževanja (ki je takrat trajalo šest let) je bil nenehno odkrivanje Božje ljubezni do mene. Poleg filozofskega in teološkega študija sem imel priložnost bolje spoznati samega sebe in razvijati odnos z Jezusom. Vsak dan nam je naše semenišče ponudilo priložnost, da se udeležimo ure adoracije Najsvetejšega zakramenta, kar je bilo za mnoge od nas zelo pomembno. Poleg tega smo sodelovali pri različnih škofijskih in župnijskih dejavnostih z namenom prihodnjega pastoralnega služenja (bolnišnice, romanja, skrb za invalide, šole, pastoralno delo v različnih skupnostih, domovi za ostarele itd.) Vendar v poznejšem duhovniškem življenju ni manjkalo težkih in resnično težkih trenutkov. Med formacijo si je moral vsak semeniščnik izbrati dejavnost, pri kateri je sodeloval, in jaz sem bil del poklicne glasbene skupine. S skupino semeniščnikov in našim prefektom smo obiskovali župnije naše škofije, vodili maše in prosili za molitve za nas in za nove poklice. Tako je Bog poskrbel, da sem lahko uporabil, kar sem se naučil že prej.

Po duhovniškem posvečenju 23. maja 2015 me je škof poslal v župnijo Marijinega vnebovzetja in svete Katarine Aleksandrijske v Redi, mestu, ki je približno dvajset kilometrov oddaljeno od Baltskega morja. Tam sem deloval tri leta, pri čemer sem se posebej posvečal mladim. Pastoralne dejavnosti so bile res številne, kar je s seboj prineslo veliko utrujenosti, a hkrati tudi veselje, ki je vse poplačalo. Po treh letih tamkajšnjega služenja me je škof prosil, naj grem na študij v Rim. Tako sem oktobra 2018 začel študij na Fakulteti za kanonsko pravo na Papeški univerzi Svetega križa. Junija 2021 sem pridobil licenciat iz kanonskega prava, zdaj pa sem na doktorskem študiju. Poleg tega sem prav tako z letom 2021 začel obiskovati študij Tribunala rimske rote.

Priznati moram, da študij ni enostaven. Po drugi strani pa me zelo veseli, saj se lahko poglobim v skrivnost Cerkve, v njen Magisterij, z namenom, da bom po končanem študiju delal naprej. Študij na Univerzi Svetega križa je čudovita izkušnja, saj se študentje počutimo dobrodošli, kar nedvomno močno vpliva na našo formacijo. Naši profesorji in vse univerzitetno osebje so nam vedno na voljo. Študij v Rimu odpira tudi številne druge možnosti: spoznavaš lahko Cerkev v njenih različnih razsežnostih in v njeni univerzalnosti, lahko vzpostaviš nove odnose z drugimi ljudmi, predvsem pa lahko kljub temu, da nisi vključen v pastoralno službo kot prej, vedno poglabljaš svoj odnos z Bogom.

Poleg akademske realnosti mi bivanje v Rimu pomeni tudi sodelovanje v drugih realnostih. Vsak dan imam priložnost obhajati evharistijo v hiši sester, spremljam tudi neokatehumensko skupnost v eni od rimskih župnij, včasih pa v prostem času od pouka grem pomagat v kakšno župnijo ali opravljam kakšno drugo pastoralno dejavnost. V prostem času se lahko ukvarjam tudi s svojimi hobiji. Rad hodim na izlete, zlasti v gore, in Italija mi ponuja to možnost. Zgodi se, da se poleti s študenti iz moje župnije na Poljskem (kjer sem prej delal) skupaj odpravimo plezat v Dolomite. Poleg tega bo moje zanimanje za glasbo vedno prisotno. Res je, da že leta ne vadim in ne morem igrati toliko kot nekoč, a z današnje perspektive se mi ta čas ne zdi izgubljen. Študij glasbe, vadba po nekaj ur vsak dan, mi je pomagala razviti nekatere pomembne navade (npr. v smislu vztrajnosti, koncentracije itd.), ki mi še danes pomagajo pri študiju. Bog je vse to predvidel v svojem načrtu.

Na koncu bi rad na kratko omenil trenutni položaj Cerkve v moji državi. Res je, kot sem zapisal zgoraj, da je na Poljskem še vedno veliko religioznosti in pobožnosti, kar je opazno tako v življenju družin kot v življenju župnij. Menim, da je pri nas v cerkvah še vedno več ljudi kot v drugih evropskih državah. Vendar pa to ni in ne more biti edini dejavnik religioznosti, saj se tudi religioznost dandanes zelo spreminja. Poljska žal ni več tako katoliška, kot je bila nekoč. Čeprav je zdaj veliko ljudi in družin, ki svoje otroke vzgajajo v pravi veri, to ni več tako, kot je bilo pred 20-30 leti. Moramo moliti, saj je tudi pri nas manj duhovniških poklicev. Družba se hitro spreminja (kot povsod) in tudi poljska Cerkev se bo morala v prihodnjih letih naučiti več dialoga z ljudmi, za katere verska vrednost ni vedno tako pomembna.

Prepričan sem, da pri tem prizadevanju ne smemo spregledati pomena neprecenljive pomoči vseh, ki prispevajo k formaciji duhovnikov, ki se bodo morali v prihodnosti soočiti s tem izzivom.".