Rosemberg Augusto Franco Barrera je semeniščnik iz škofije Santa Rosa de Lima v Gvatemali.
"Minilo je pet let, odkar sem doma vstopil v semenišče, in dobro se spomnim, da sem pred vstopom preživel čas številnih dvomov. Delal sem v šoli kot osnovnošolski učitelj, vendar nikoli nisem prenehal hoditi k maši in obiskovati mladinske skupine. Nekega dne, ko sem obiskoval Najsvetejše, sem zunaj srečal svojega starega učitelja angleščine, ki je bil tako presenečen, da hodim v cerkev, ubogi človek, morda sem bil tako slabo vzgojen, da se mu je zdelo čudno, da grem k Jezusu.
Ta učitelj me je vprašal: "Kaj rečeš Jezusu v molitvi?" V zadregi sem mu odgovoril: "Nič, ne vem, kaj naj mu rečem, samo vidim ga." On pa mi je rekel: "Povej mu, Jezus, pomagaj mi, da se bom bolj zaljubil vate." Od tistega dne naprej se moja molitev vedno začne in konča tako. To mi je pomagalo, da sem jasneje slišal Božji klic.
Čas je tekel in prek Facebooka sem svojemu župniku pisal o tem, kar sem začel čutiti in česar nisem jasno videl, in tako se je rodila spremljava za moj poklic.Že kot otrok sem jasno čutil ta klic, celo igral sem se pri obhajanju svete maše, vendar sem mislil, da je to otroška iluzija, toda Gospod je imel zame vse pripravljeno.
Leta 2015 sem vstopil v Državno večje semenišče Marijinega vnebovzetja, kjer sem začel svojo formacijo. Moram reči, da sem zelo hvaležen svoji materi, saj je bila ona tista, ki me je že od malih nog približala Bogu. V njej sem videl in vedno vidim veliko ljubezen, ki mi jo daje Bog, saj se mu je vedno podarjala. Spominjam se prve milosti, ki mi jo je Bog dal, ko sem bil v semenišču, da je moj oče znal ljubiti katoliško vero in presveto Marijo.
Leta 2018 sem končal študij filozofije in prav v tem letu me je škof povabil k študiju na Univerzi v Navarri in usposabljanju na CIE Bidasoa. Ne zanikam, da me je bilo na začetku zelo strah ob misli, da bom zapustil svojo družino in državo, zaradi česar sem mislil, da je bolje reči ne, vendar sem v tem povabilu videl Božji klic, naj bolj zaupam njegovim načrtom in manj svojim, zato sem svojemu škofu rekel da.
Kot pravi evangelij: "Komur je veliko dano, od njega veliko zahtevajo", in s tem prepričanjem sem prišel, predvsem pa je bilo v mojem srcu vedno veliko hrepenenje po svetosti. Seveda nisem svetnik, pred menoj je še dolga pot, toda tukaj doma, v Bidasoa, nas vedno znova opominjajo, da je mogoče biti svetnik tudi iz običajnega. Ko sem tukaj, se počutim zelo ljubljenega. Vidim bogastvo Cerkve, ki ga predstavljajo obrazi mojih bratov, vidim univerzalnost Cerkve, v podpori dobrotnikov pa ljubezen in dobrodelnost svetega Božjega ljudstva, to me spodbuja, da se še naprej bolj velikodušno odzivam na Gospoda."
