Timothy Katende28-letni semeniščnik iz Ugande, ki študira 5. letnik dodiplomskega študija teologije na Univerzi v Navarri in se izobražuje s štipendijo fundacije CARF. Kot otrok je osirotela, zato so ga vzgajali strici in tete. Je prvi član svoje škofije. Kiyinda-Mityana, ki prihaja v Španijo študirat teologijo.
Ko Timotej razkriva svojo sedanjost in prihodnost, si predstavlja pot, ki jo je prehodil. Komaj mesec dni po rojstvu je izgubil mater, pri sedmih letih pa še očeta, zato je bil ločen od brata in so ga vzgajali sorodniki v Maddu, vasi v škofiji Kiyinda-Mityana.
"Odraščanje s strici in štirimi bratranci, ki so bili približno enako stari kot jaz, mi je zelo pomagalo. Poleg tega je bilo v vasi dobro družinsko vzdušje in imel sem veliko prijateljev, s katerimi sem igral nogomet in hodil v osnovno šolo. Teta in stric sta me zelo podpirala s tistim, kar sta imela, dala sta mi veliko ljubezni in požrtvovalnosti. Nikoli nisem izgubil stikov z bratom," pravi.
Za Timoteja, vloga družine je zelo pomembna. ker se tam učijo moralnih in družbenih vrednot: spoštovanja drugih, odgovornosti ter skrbi za kulturne in verske običaje. "Družina je tista, v kateri se človek počuti najbolj ljubljenega, spoštovanega in podprtega. V družini se naučimo odgovornosti in obveznosti," pojasnjuje.
Od zgodnjega otroštva je v župniji delal kot ministrant, organiziral pevski zbor in skupnosti posredoval duhovnikova sporočila.
"Ko sem bil star 13 let, mi je župnik po končani osnovni šoli povedal za manjše semenišče, kjer so iskali mlade fante, in me vprašal, ali bi šel: bil sem navdušen," pripoveduje.
En korak je bil premagati dostop, še težje pa je bilo plačati študij in gradivo. Župnik je na nedeljskem praznovanju razložil razmere in vaščani so mu priskočili na pomoč.
To je bil začetek poti, ki se je nadaljevala, ko je opravil šest tečajev in se vpisal v glavno semenišče (Alokolum Major Seminary) v Gulu.
"Družina je kraj, kjer bi se morali počutiti najbolj ljubljeni, spoštovani in podprti. V družini se naučimo odgovornosti."
Ko Timotej razkriva svojo sedanjost in prihodnost, si predstavlja pot, ki jo je prehodil. Komaj mesec dni po rojstvu je izgubil mater, pri sedmih letih pa še očeta, zato so ga morali ločiti od brata in dati v vzgojo sorodnikom v Maddu, vasi v škofiji Kiyinda-Mityana (Uganda).
"Odraščanje s strici in štirimi bratranci, ki so bili približno enako stari kot jaz, mi je zelo pomagalo. Poleg tega je bilo v vasi dobro družinsko vzdušje in imel sem veliko prijateljev, s katerimi sem igral nogomet in hodil v osnovno šolo. Teta in stric sta me zelo podpirala s tistim, kar sta imela, dala sta mi veliko ljubezni in požrtvovalnosti. Nikoli nisem izgubil stikov z bratom," pravi.
"Ko sem končal, so mi ponudili štipendijo za študij francoske filologije: všeč sta mi bila pravo in jeziki.... Vendar sem že vedel, da želim postati duhovnik, Želel sem slediti poti, ki jo je Bog izbral zame. Tako je svoje izobraževanje nadaljeval s tremi leti filozofije, drugim letom pastoralnega dela v župniji in tretjim letom teologije v semenišču Kinyamasika. Bil je tam, ko so ga poklicali, naj pride v Pamplono.
"Ko so mi povedali, da se želi z mano pogovoriti škof Joseph Antony Zziwa iz škofije Kiyinda-Mityana, sem bil nekoliko zaskrbljen. Nato pa so se strahovi razblinili. Vprašal me je, ali bi šel študirat v Pamplono. Rekel sem mu, da sem pripravljen, če se ponudi priložnost. To sem storil prostovoljno in poslušno.
Tako je Timotej Katende začel svojo špansko pustolovščino in postal prvi član svoje škofije, ki je prišel v Španijo na teološko izobraževanje, saj običajno odhajajo v Italijo ali Združene države Amerike.
Začetni strah pred vstopom v neznano kulturo in tuj jezik ter "skrb za škofovo zaupanje in odgovornost za dobro delo" je premagalo navdušenje.
"Veliko nas je v enakem položaju, zato se učimo in pomagamo drug drugemu. Zaradi te situacije sem dozorel," pojasnjuje Timotej, ki upa, da bo svoje izkušnje uporabil tudi v prihodnosti. "Tengo claro que donde vaya quiero buscar vocaciones contando mi testimonio in pojasnil, da mora biti za to odgovorna celotna župnija: obstaja veliko družin, ki so pripravljene pomagati drugim, Cerkev pa potrebuje poklice."
Od julija 2017, ko je prišla, da bi se naučila španščine, živi v mednarodnem semenišču Bidasoa, letos pa po zaslugi fundacije CARF študira peti letnik in zaključuje prvi cikel študija teologije na Univerzi v Navarri.
Upa, da bo s tem, kar se je naučil, služil svoji škofiji, kot pravi, izkazal hvaležnost tako vzgojiteljem, ki jih je imel, kot tudi dobrotnikom, ki so mu omogočili, da je bil najprej v Ugandi, zdaj pa v Pamploni: "Zelo sem hvaležen vsem, ki me podpirajo na tej poti."
"S tem, ko sem se naučil služiti svoji škofiji, se zahvaljujem svojim vzgojiteljem in dobrotnikom, ki so mi omogočili, da sem bil najprej v Ugandi in zdaj v Pamploni.
Njegova škofija Kiyinda-Mityana se nahaja v osrednji regiji Ugande, v cerkveni pokrajini Kampala. "To je podeželska škofija. Mnogi otroci nimajo možnosti, da bi hodili v šolo, in včasih tisti, ki jim uspe končati osnovno šolo, zaradi finančnih težav ne pridejo daleč pri študiju," pravi. Zato je jasen, da želi po vrnitvi iskati "poklice s svojim pričevanjem in pojasnjevanjem, da mora biti odgovornost celotne župnije: veliko je družin, ki so pripravljene pomagati drugim, Cerkev pa potrebuje poklice".
Njegova škofija Kiyinda-Mityana se nahaja v osrednji regiji Uganda in v cerkveni pokrajini Kampala. "To je podeželska škofija. Mnogi otroci nimajo možnosti, da bi hodili v šolo, in včasih tisti, ki jim uspe končati osnovno šolo, zaradi finančnih težav ne pridejo daleč pri študiju," pravi.
Timotej pojasnjuje, da večina šol nima potrebnih sredstev.Na primer dostop do vode, stolov ali tabel v učilnicah, elektrike itd. Nekatere šole so celo brez strehe.
V njegovi škofiji je 40% prebivalcev katoličanov, čeprav je večina protestantskih kristjanov. Vendar je večinoma krščanska. Vendar se islam vse bolj širi. Zdaj pa število muslimanov vse bolj narašča.
Trenutno negotovost obdaja tudi njegovo prihodnje posvečenje, vendar Timotej ve, kaj bi rad počel, ko bo končal študij: "Moje sanje so, da bi se vrnil v župnijo v svoji državi in poleg duhovniškega dela bi rad podpiral poklice. Zlasti v mojem primeru sem lahko študiral zahvaljujoč dobrotnikom, videl pa sem mnoge, ki zaradi pomanjkanja sredstev niso mogli nadaljevati študija."