Dean Spiller je star 32 let in je semeniščnik v nadškofiji Johannesburg v Južni Afriki. V Rimu študira "zaradi prijaznosti in velikodušnosti moje škofije in štipendijskega programa CARF," pravi. Je stanovalec cerkvenega kolegija Sedes Sapientiae in študira na Papeški univerzi Svetega križa. Še vedno je presenečen nad svojim klicem v duhovništvo, "drugačno potjo od tistih, ki jih ponuja in povzdiguje svet", pripoveduje o svojem poklicnem pričevanju.
"V različnih življenjskih obdobjih sem imel izkušnjo, da sem hodil po različnih poteh. Za nekatere sem se odločil sam, drugič pa so me vodili predlogi, ki so mi jih ponudili drugi. Sčeprav so mi nekatere od teh poti prinesle trenutno srečo, sem se vedno spraševal: Ali je to moja pot, ali je to res najpomembnejša stvar v življenju? Po določenem času iskanja sem končno spoznal, da so se poti, ki so me pripeljale do določene resnične in trajne predanosti, vedno izkazale za tiste, po katerih me je vodil naš Gospod.
Ko sem spoznal, da brez Jezusa res ne morem doseči prave sreče, sem začel svoje odločitve zaupati v molitev, da bi On vodil moje poti. Sprva ni bilo lahko, v življenje sem vlekel slabe navade, vendar sem s pomočjo njegove milosti, nekaj dobrih prijateljev, duhovnega vodstva in zakramentov korak za korakom postajal bolj odprt za Gospoda.
Začela sem z majhnimi odločitvami, kot so, kakšno glasbo naj poslušam, ali naj sprejmem filme, ki jih je prijatelj piratiziral, in končala z večjimi: ali naj vzamem svoj poklic resno in sem pripravljena zapustiti vse, kar imam, in ljudi, ki jih imam rada, da bi odkrila Božjo voljo za svoje življenje? . Menim, da je bil to eden najpomembnejših korakov k bolj pristnemu krščanskemu življenju, ki me je dokončno odprl za ta klic."
Z mlajšo sestro Shannon sva bili vzgojeni v katoliški veri. Zaradi trdega dela mojih staršev, ki sta se trudila, da bi naju preskrbela, sva bili v dobrem položaju. Njuna ljubezen, predanost in požrtvovalnost ter zanimanje za najino življenje so značilnosti mojih staršev, ki so vplivale na mojo poklicno zgodbo.
Družina mojega očeta (John) je bila vedno katoliška, medtem ko moja mama (Sharon) ni bila, čeprav je pogosto poskrbela, da smo se vsako nedeljo udeležili svete maše (in se je večinoma tedensko tudi udeleževala). Nazadnje se je moja mama pred približno osmimi leti na veselje in navdušenje vseh nas spreobrnila v katoliško vero.
Moja mama, katoličanka ali ne, je bila vedno najbolj nesebična oseba, kar sem jih kdaj spoznal. Vedno smo bili tesno povezana družina. Dejstvo, da sta moja starša letos praznovala 37. obletnico poroke, priča o njuni ljubezni in predanosti naši družini in drug drugemu. Njun zgled me je naučil pravega pomena ljubezni v vseh okoliščinah.
Kot najstnik sem obiskoval sekularno srednjo šolo. V tem času sva s sestro obiskovala katehezo in bila konfirmirana. Če sem iskrena, je bilo moje zanimanje za te ure običajno odvisno od tega, ali bo tisti teden tam dekle iz našega razreda, ki mi je bilo všeč (takšni so načini najstnikov, čeprav ni dvoma, da je Gospod to uporabil, da me je približal Njemu).
Občasno sem se udeležil mladinske skupine v naši župniji, vendar je bil to zame bolj družaben dogodek. Verjamem, da sem imel ob konfirmaciji iskreno željo slediti našemu Gospodu, toda moj življenjski slog in prijatelji niso omogočali resničnega krščanskega življenja, zato sem dolga leta živel dve življenji: eno od ponedeljka do sobote, drugo pa v nedeljo.
Po srednji šoli sem študiral in končaldiplomo iz računalništva in (zanimivo) psihologije.. Po študiju sem dve leti delal kot svetovalec za Microsoftovo partnersko podjetje, v tem času pa sem se veliko naučil o sebi in osebnostno zrasel v odnosih s strankami ter v prijateljstvih s sodelavci, ki niso vedno delili mojih prepričanj.
Ugotovil sem tudi, da z ljudmi, ki jih skrbi nedelovanje računalnika (ali kaj drugega, česar ne razumejo), na splošno ni lahko govoriti. Naučila me je veliko o potrpežljivosti in razumevanju.
Druga stvar, ki je bila zame pomembna po končani srednji šoli, je bila, da sem se pridružil za župnijsko mladinsko glasbeno službo. Tu sem spoznal nekaj dobrih ljudi, ki so dobro vplivali name (da ne omenjam dejstva, da so me naučili igrati kitaro in peti v skupini). To služenje je res odmevalo v meni in kmalu sem ure in ure vadil sam ter poskušal pisati svoje pesmi kot molitve našemu Gospodu.
V tem času sem se vključil v skupino v bližnji župniji, ki je raziskovala in poučevala spise papeža Janeza Pavla II. o človeški osebi, ljubezni in spolnosti (pogosto imenovane "teologija telesa").
Skoraj pet let smo se srečevali vsak teden in kmalu začeli izvajati programe za župnije, mladinske skupine in srednje šole (namesto posvetnih programov spolne vzgoje).
Ko sem našel kraj, kjer sem lahko bil sam in delil svoja hrepenenja z drugimi mladimi katoličani, sem doživel globoko pot spreobrnjenja zaradi tega poučevanja in zaradi neverjetne novo nastale skupnosti.
To ni bil le duhovni trenutek, kot so bili tisti, ki sem jih doživela prej na umikih, ki sem se jih udeležila (po katerih sem se pogosto hitro vrnila k svojemu staremu načinu življenja). Z druženjem, nenehno podporo in milostjo, ki sem jo prejel v zakramentih.Uspelo mi je popraviti številna vedenja, ki so škodovala mojim odnosom in mi nazadnje preprečila, da bi imel globljo vero.
Glede na vse to in na to, da sem leta 2010 posnel in izdal album krščanskih pesmi, ki sem jih napisal, sem se odločil, da mi je delo, ki sem ga opravljal, sicer pomagalo pri osebni rasti, vendar se mi ni zdelo, da bi vse talente, ki sem jih imel, uporabljal na najbolj učinkovit način za pomoč drugim in opravljanje Gospodovega dela.
Na tej stopnji so mi na srednji šoli ponudili delo spletnega skrbnika, grafičnega oblikovalca, učitelja verouka, učitelja rekolekcij in glasbenika. Delo se mi je zdelo kot odskočna deska do tega, kar sem bil najbolj sposoben početi, zato sem ga po kratkem času razločevanja sprejel. Prav tako sem še naprej igral glasbo v svoji župniji pri sveti maši vsako nedeljo.
Čas, ki sem ga preživel v šoli, se je izkazal za zelo formativnega v več pogledih. Deliti katoliško vero s temi mladimi je bila resnično neverjetna izkušnja.. Tam sem spoznal svojega prvega uradnega duhovnega voditelja.
Oče Manu, duhovnik na delu, je tedensko prihajal v šolo, da bi se pogovarjal z otroki in poslušal spovedi med srečanji mladinske skupine. Kmalu sem se začel tedensko pogovarjati z njim in prvič sem doživel stalno in znatno rast v svojem duhovnem življenju. Stalna skrb, molitev in nasveti očeta Manuja so v mojem duhovnem življenju resnično obrodili obilne sadove.
Po dveh letih je "Temelj za osebo in družino". mi je ponudil delo v organizaciji, ki jo je ustanovila naša skupina za teologijo telesa, da bi v naši državi omogočila dostop do virov po dostopnejših cenah. Delo s šolami in župnijami se je tako razširilo, da so se odločili, da je potreben redno zaposlen delavec, ki bo bazo razvijal naprej, in po premisleku sem sprejel to delo.
V teh dveh letih nam je uspelo veliko narediti: na tisoče Južnoafričanov v šolah, župnijah in v rekolekcijah seznanjamo s programi in pogovori o Bogu, ljubezni, življenju, spolnosti in spolnosti.
Organizirali smo tudi predavanja Christopherja Westa (strokovnjaka za teologijo telesa iz Združenih držav Amerike) v naši državi; ustanovili in vodili smo prvi Rachelin vinograd za zdravljenje zaradi splava v državi; katoličane smo povezali s številnimi dejavnostmi zbiranja sredstev in družabnimi dogodki, ki so namenjeni krepitvi skupnosti.
To delo mi je bilo resnično koristno, hkrati pa mi je neverjetno odprlo oči za okolje in težave, s katerimi se danes soočajo mladi. Prav tako sem lahko iz prve roke izkusila veliko modrost in osvobajajočo moč cerkvenega nauka, zlasti ko gre za naše telo in odnose z drugimi.
Vedno mi je bilo neverjetno, da sem lahko predstavil pravi pomen Ljubezni, z osebnimi izkušnjami in z resnico evangelija odgovoriti na pomembna vprašanja o težkih temah, kot so čistost, nedolžnost, pornografija in homoseksualnost.
Dean Spiller je semeniščnik v nadškofiji Johannesburg v Južni Afriki.
V tem času mi je duhovni voditelj predlagal, naj začnem moliti o svojem poklicu. To je bilo zame težko obdobje. Spoznal sem, da sem se dolga leta Tako zelo sem se bal, da bi bil poklican v duhovništvo ali redovniško življenje, da si nisem nikoli dovolil tega raziskati.
Zdaj pa sem prišel do točke, ko sem videl neverjetno moč in vrednost duhovništva. Z življenjem v čistosti v samskem stanu sem postal odprt za idejo, da je to lahko "dobro" tudi zame, ne le za druge ljudi.
Ko se ozrem nazaj, vidim, da sem nevede verjel v eno od laži, ki mi jih je govoril svet. Pravijo, da se v mnogih hudičevih lažeh pogosto skrivajo polresnice in da nas tako prisili, da se z njim strinjamo ali podležemo skušnjavam.
Res je, da vsakdo potrebuje zasebnost. Ne moremo živeti brez intimnosti; človek je ustvarjen za ljubezen. Dolga leta sem verjel v laž, da je intimnost mogoče najti le v romantičnih odnosih (v fizični intimnosti in nazadnje v spolnosti).
Mislil sem, da bom moral imeti dekle in se nekega dne poročiti, da bi zares izpolnil to zahtevo. Vendar me je življenje samskega moškega pripeljalo do spoznanja, da je z Božjo milostjo pravo prijateljstvo lahko prav tako izpolnjujoče kot vsak drug odnos, predvsem pa do tega, da živim pravo prijateljstvo z Jezusom, intimnost z njim.
Neka nuna, ki sem jo slišal govoriti, je dejala, da intimnost pomeni nekaj, kar se sliši kot: "v meni videti", tj. biti spoznan in ljubljen na najgloblji ravni ter globoko spoznati in ljubiti druge. Lahko živimo brez spolnosti, ne moremo pa živeti brez intimnosti.
Za mnoge je to morda povsem samoumevno, zame pa je bila to prelomnica. To spoznanje mi je spremenilo življenje. Zgodbo o svojem duhovnem potovanju sem začel gledati v drugačni luči. Vse stvari, ki sem jih poskušal in mi niso uspele, vse noči, ki sem jih preživel ob organizaciji mladinskih srečanj ali vadbi glasbe, so mi v luči tega klica in načina življenja postale smiselne.
Po času molitve in razločevanja ter številnih pogovorih z nekaterimi dobrimi duhovniki sem se odločil, da bom izkoristil priložnost, "tvegal Boga", kot pravijo, in se pogovoril s svojim škofom, da bi me sprejel v nadškofijo kot semeniščnika.
Čeprav so starši to težko sprejeli, so mi dali svoj blagoslov. Čeprav sem vedel, da bo zanju težko, nikoli nisem dvomil, da me bosta podprla, saj sta tako ljubeča in nesebična. Naš škof je dober in molitven človek in dejstvo, da me je poslal na študij v Rim, je bil zame neverjeten trenutek in še ena potrditev, da to počnem z Božjim blagoslovom.
Preden sem prišel v Rim, smo praznovali rojstvo prve hčerke moje sestre. Šalili smo se, da je naš Gospod moji družini v času moje odsotnosti celo poslal nadomestno sestro (vendar mi je še vedno dal čas, da sem jo spoznal in postal njen krstni oče).
Mesece pozneje sem v Rimu, kjer živim na univerzi s stotinami semeniščnikov in duhovnikov. Vsakodnevno vsrkavam kulturo, milost in znanje, ki mi jih ponujajo večno mesto, duhovno življenje na univerzi in neverjetno kompetentni in sveti profesorji na univerzi. Papeška univerza Svetega križa.
Vsak dan sem ponižen tudi zaradi neverjetne velikodušnosti in služenja vseh, ki nam omogočajo, da smo tukaj. Resnično sem hvaležen organizaciji CARF in vsem svojim dobrotnikom za njihovo velikodušnost in ljubezen ter želim, da vedo, da molim zanje kot sestre in bratje.
