"Sem Simon John Nyanda, sem študent četrtega letnika teologije na Univerzi v Navarri, prihajam iz tanzanijske nadškofije Mwanza, živim in sem v formaciji v Bidasoi.

Moj poklic ima zanimivo zgodovino. Ko sem bil otrok, je bil moj oče zelo blizu politiki in je bil zelo blizu najvplivnejšemu politiku na mojem območju v tistih časih, tako imenovanemu Samambi bivolu. Nekoč sem očeta vprašal, zakaj se ni potegoval za nobeno politično funkcijo ... in rekel mi je, da zato, ker se kot otrok ni veliko učil, in vztrajal je, da se moram pridno učiti, da bi postal velik politik.

Pravzaprav me politika zanima že vse življenje, v šoli mi je šlo precej dobro, zlasti pri obrambi nekaterih sošolcev, ki so se potegovali za položaje v šoli.... Ko je oče videl, da mi gre v šoli precej dobro, se je odločil, da me pošlje v katoliško šolo v škofiji Bunda, kjer sem se učil štiri leta.

Toda v cerkvi so mi dali dobro izobrazbo, zato me je oče poslal tja. Moji prijatelji so bili otroci politikov, saj ptice iste vrste letijo skupaj; sanjali smo, da bomo v prihodnosti veliki politiki ... kako smo se zabavali.

Mojo babico je krstil duhovnik, ki so ga ljudje imenovali dobri, sedanji škof škofije Musoma, škof Musonganzila. Leta 2006 sem bil star devet let. Skupaj z mojo babico je bila krščena tudi moja mama in številne druge ženske, ki se jih je dotaknil dobri župnik. Naslednje leto smo tudi mi (otroci) prosili za krst in leta 2007 smo bili krščeni skupaj z mojimi mlajšimi sorojenci in bratranci. Moj oče ni želel biti krščen, ker ga je sramotil slab zgled nekaterih naših (protestantskih) bratov, ki niso delali in so se posvečali samo veri ter tako živeli nekoliko nesmiselno življenje.

Toda lik duhovnika me je presenetil in spodbudil me je k razmišljanju, ali je to lahko kdor koli, tudi jaz. O tem sem povprašal prijatelje in duhovnike in odgovorili so pritrdilno. Tako sem začel resneje razmišljati o svojem poklicu, korak za korakom, najprej sem se pogovarjal z očetom, ki tega ni sprejel, ker to ni bilo tisto, kar je pričakoval od mene.

Nato sem to razložil svojemu župniku, pozneje vodji poklicev v škofiji in nazadnje škofu..... Hvala Bogu sem vstopil v semenišče in moj oče ga je tiste dni sprejel z veseljem.

Zelo sem hvaležen vsem, ki nas na različne načine podpirajo pri našem duhovniškem poklicu, saj v njih in skupaj z njimi Bog skrbi za nas.... Kakšno veselje je služiti bratom in sestram, dokler smo živi! Nagrada v nebesih je neizmerna. Molim za vas. Hvala. ????????