Pedro Santiago Méndez Cruz, študent Univerza v Navarri in Mednarodni seminar BidasoaPeter v veri v Boga najde moč, da premaga nesrečo in potrdi svoj duhovniški poklic. Od otroštva, zaznamovanega z ljubeznijo starih staršev, do odločilne duhovne izkušnje v rekolekcijah nas Pedro vabi k razmisleku o pomenu krščanske formacije in krepostih, ki jih mora gojiti duhovnik 21. stoletja.
"V Mehiki je med 73 in 78 odstotkov prebivalstva katoličanov, vendar menim, da je sekularizem, ki preveva mojo državo, posledica pomanjkanja krščanske formacije. Mladi morajo spoznati našo vero, ki je čudovita," pravi Pedro.
Po njegovem mnenju se mladi brez formacije, brez poglobljenega poznavanja katoliške vere, pustijo ujeti v past modnim trendom, ki jih prinašajo družbena omrežja, na katera so mnogi brez nadzora priklopljeni. "Včasih nas drugi odnesejo in začnemo izgubljati svoje korenine, krščanske vrednote in prepričanja, in to se dogaja med mladimi Mehičani. Po besedah so katoličani, vendar svoje vere ne prakticirajo."
Pedro je mladenič iz škofije Tabasco, ki nikoli ni poznal svojega biološkega očeta. Njegova mati je pri 18 letih zanosila in je morala delati, da je lahko vzgajala sina. "Tako sem ostal pri starih starših, kar se v Mehiki dogaja številnim otrokom. Zahvaljujem se jim za vse: dali so mi svojo ljubezen in vero v Boga. Imenujem ju mama in oče.
"Čeprav moja družina ni popolna in svojega biološkega očeta ne poznam, se Gospodu zahvaljujem za vse, kar mi je dal. Dal mi je posvojitelja, ki je moj stari oče," pravi čustveno in mirno.
Njena mati je pozneje rodila še eno hčerko, ki ima zdaj 16 let. "Bila je eden najlepših darov, ki mi jih je dal Gospod, sestra."
Prav stari starši so ga naučili prvih molitev in ga pri šestih letih peljali h katehezi v župnijo, kjer se je pridružil skupini ministrantov. Tako je svojo vero razvijal na treh glavnih področjih: doma, v šoli in župniji.
Kot mnogi najstniki je tudi on v srednji šoli doživel uporniško obdobje. Star je bil 13 ali 14 let, ko se je v šoli soočal s številnimi težavami, nekaj težav pa je imel tudi v družini.
"Nekega dne sem govoril s svojim župnikom. Nikoli ne bom pozabil njegovih besed. Rekel mi je, da ne opazimo, kdaj imamo Boga v svojem življenju, da ne zaznavamo, da nas vedno diskretno vodi za roko. Ko pa se od njega oddaljimo, opazimo njegovo odsotnost in življenje postane drugačno.
Če Jezusa ni v našem življenju, je naše življenje nič. Če je Jezus v mojem življenju, je moje življenje veliko vredno. Nato sem začel razmišljati o tem, kaj Jezus želi od mojega življenja. Spoznal sem svojo napako, svoj odklon od Gospoda, in se vrnil k njemu," pravi Peter.
Ko je končal srednjo šolo, je v prvem letniku Bachillerata spoznal, da ga Gospod nekaj prosi, čeprav ni bil prepričan, ali je njegov poklic duhovnik.
"Župnik me je nato spodbudil, naj grem na duhovni odmik, in sem šel. Na tem umiku sem v nekem trenutku doživel nepopisno izkušnjo: čutil sem, da sem sam pred Gospodom v evharistiji, iz oči v oči z njim, samo on in jaz. In rekel mi je: "Vzemi svoj križ in hodi za menoj." Tam sem razčistil vse svoje dvome," pripoveduje.
Pri 16 letih je vstopil v manjše semenišče svoje škofije. Njegovi stari starši so bili navdušeni.
Po njegovem mnenju mora biti duhovnik 21. stoletja poleg celostne formacije tudi duhovnik molitve, ki ne zanemarja trenutkov bližine z Bogom.
"To je najpomembnejše, a tudi biti blizu vernikom, Božjemu ljudstvu. Pomembno je biti empatičen do ljudi, jim prisluhniti, jih razumeti in se od njih učiti. To zdaj odkrivam pri pastoralnem delu, ki sem ga opravljal poleti," pravi ta mladi semeniščnik.
Ena od vrlin, ki se mu zdi bistvena za življenje duhovnika, je: "Iskrenost je bistvenega pomena. Če duhovnik ni iskren, ne bo dober duhovnik. Živimo v svetu, v katerem se težko pustimo spremljati. Tudi mi, duhovniki, potrebujemo druge, ki nas vodijo in nam pomagajo.
Zato so po Petrovem mnenju molitev, empatija, učenje od drugih in pustiti se poučiti tistim, ki vedo, bistvene lastnosti, ki jih mora pridobiti duhovnik 21. stoletja.
Izkušnje formacije v semenišču Bidasoa je nekaj, česar si ni mogel nikoli predstavljati. "Zelo me veseli, da lahko vero in čudovite izkušnje, ki jih doživljam v Španiji, delim s svojimi brati semeniščniki in s formatorji. Deljenje vere in zavedanje, da sem poklican od Boga, me napolnjujeta z veseljem. To je edinstvena izkušnja formacije in življenja," pravi Pedro.
Vendar pa je tudi nekaj, kar ga straši, in to je duhovniška osamljenost. "Če duhovnik ni trden v svoji poklicanosti in ni prepričan o tem, kaj je, lahko rutina zamegli pravi pomen njegovega poslanstva. Duhovniki ne smejo ostati sami."
Zato se je po Petrovem mnenju treba ustaviti, nameniti trenutke počitka in molitve ter gojiti odnos z Bogom. S temi besedami sklene to srečanje majhnih zaupnosti in se zahvali vsem dobrotnikom Fundacija CARF ki so mu pomagali pri študiju in usposabljanju.
Marta SantínNovinar, specializiran za verske informacije.
